»S tega potovanja sem se vrnil 12. januarja 1985 v eni najhujših zim do današnjega dne. Vedno mi je nekako uspelo dobiti prenočišče, čeprav je bilo takrat v južni Nemčiji več kot 30 stopinj pod ničlo, denarja skoraj nič, optimizma pa na pretek. In slednji dve karakteristiki sta tudi značilnost mojih potovanj v zadnjem času, kar je odlična kombinacija za postavljanje novih rekordov in pisanje popotniških zgodb.«

Če nimaš denarja, bodi doma

V svoji nekaj več kot 30-letni štoparski karieri je spoznal veliko ljudi, ogromno je bilo tudi nenavadnih doživetij. »Tudi izkušenj se nabere veliko,« pravi sogovornik, ki pa vseeno opaža, da so bili ljudje nekoč veliko bolj dovzetni, da so se z iztegnjenim palcem postavili ob cesti in prosili za prevoz. »Ne bi pa rekel, da se zdaj potuje počasneje kot pred recimo tremi desetletji. Cestne povezave so mnogo boljše, vozila so hitrejša in varnejša, veliko državnih mej ni več. Po drugi pa je svet veliko bolj materialno usmerjen, vsak skrbi za svoj vrtiček in se ne meni za težave drugih,« pove avtoštopar in izpostavi Švede, ki imajo za avtoštoparje lepo popotnico: »Če nimaš denarja, bodi pa doma!« »In zakaj bi potem jaz bentil nad vozniki, ki ne ustavijo, se pritoževal nad vremenom ali komarji? Prav imajo tile Švedi. Doma bi bil in gledal televizijo,« komentira sogovornik, ki od zlate dobe avtoštopanja pogreša predvsem odlično razpoloženje po vseh evropskih bencinskih črpalkah. »Nekdo je imel kitaro, drugi ravno rojstni dan in je prinesel malo piva… Zdaj nas je malo in še ti potujejo bolj v poletnem času.«

Nevarnosti ne išče, pridejo same od sebe

Seveda pa Ipavec iz izkušenj omeni, da mora avtoštopar prevoz kdaj tudi odkloniti. »Če se človek počuti nelagodno že ob prvem stiku, je bolje, da niti ne vstopi v vozilo. Recimo, nekoč mi je ustavil neki nemški voznik, spustil šipo na sovoznikovi strani in me vprašal: 'Katere nacionalnosti si?' Jaz sem mu odgovoril z eno samo besedo, nasvidenje, ki v nemščini zveni še bolj sporočilno, če zadnji e malo poudariš in ga na dolgo zavlečeš. Potem se je začel nekaj opravičevati, jaz pa sem samo še parkrat ponovil prej izrečeno besedo. Sicer pa se redko zgodi, da nekoga odkloniš.«

Vsak avtoštop je svoja zgodba, kdaj tudi kakšna slaba. A Ipavec tolaži: »Če je izkušnja v tistem momentu slaba, potem postane dobra, ko se vrneš domov. Prijatelji ne marajo poslušati zgodb, kjer je bilo vse v redu. Tako je, če si doma. Njih zanimajo težje situacije, čudni vozniki, velika hitrost. Ko je tisti grški 'gastarbajter' med potjo od Salzburga proti domu nekaj mahal s tisto pištolo, mi ni bilo do smeha. Ko sem prišel domov, pa sem se še pol leta hvalil s tem in vsi so mi zavidali, kakšen avanturist sem.« Pa vendar bi Mirana Ipavca lahko opisali tudi kot upokojenca, ki gre na izlet zato, da se bo imel lepo. Da bo v dobri družbi še kaj lepega doživel. »Nobenih nevarnosti in nepredvidljivosti ne iščem. Te tako ali drugače pridejo same.«

Lovec na rekorde

Za Ipavca bi lahko brez zadržkov zapisali tudi, da je lovec na rekorde. Že nekaj let je pristaš tekmovalnega avtoštopa. »To pomeni, da si zadaš eno nalogo, ki jo moraš opraviti v čim krajšem času. Recimo obiskati sedem evropskih glavnih mest na črko B in se slikati pri kakšnem znanem spomeniku.« Njemu je to seveda uspelo v 4 dneh in 13 urah, ko je prevozil tudi 3900 kilometrov, pove in omeni, da je s tem začel v letu 2015, po tridesetih letih štopanja, ko je v 10 dneh obiskal 31 evropskih držav. »V aprilu pa bi rad vseh 47 evropskih držav obiskal v približno enem mesecu, in to samo po vodi in zemlji.« Na vprašanje, ali je dejansko obiskal 42 evropskih držav v 20 dneh in 17 urah – gre za zadnji rekord, ki ga je postavil lani, odgovori: »O tem epskem potovanju sem napisal svojo drugo knjigo. Potovati zame ne pomeni samo nekaj videti, bolj so mi pomembna srečanja z ljudmi, pogovor v tujih jezikih, nepredvidljive situacije zaradi nizkega proračuna, spanje na nenavadnih krajih…« Temo zaključi z mislijo: »Tekmovalni avtoštop je smetana na avtoštoparski torti. Češnja na vrhu smetane pa bo letos potovanje na Olimpijske igre v Tokio.«

Letos razmišlja končati kariero avtoštoparja

Miran Ipavec že nekaj časa napoveduje, da bo avtoštoparsko kariero končal, saj, kot pravi, ni več rosno mlad. »Moje izjave o koncu kariere so podobne napisu na tabli iz angleškega puba – 'Jutri BREZPLAČNO pivo', ki jo imam tudi v svojem muzeju.« A kaj, ko upokojencu pot vedno prekriža nov izziv, nekaj, česar še ni storil, pa bi rad. »Kakor sem nenadoma začel štopati, tako bom en dan tudi končal. Po moje bom letos, čisto zares, zaključil svojo bogato kariero. Še prej pa moram opraviti dve potovanji po 20.000 kilometrov,« pove v smehu in prav nič prepričljivo o slovesu.