To velja tudi za avtorjevo najnovejše delo, za roman Luč vojne, nenavadno zgodbo brata in sestre, ki leta 1945 v Londonu ostaneta brez staršev na zelo nenavaden način, ne tako kot v tistem času veliko tedanjih sirot vojne: najprej oče in nato še mama enostavno spakirata kovčke in odideta, češ da ju kliče delo na drugem koncu sveta, otroka pa prepustita čudaškem znancu.
Nathaniel, takrat star 14 let, kot odrasel moški zapisuje spomine na nenadno izginotje staršev in na na glavo postavljeno življenje, ki njemu in dve leti starejši sestri Rachel njun varni, strogo patriarhalni dom spremeni v nekakšno pribežališče nenavadnih likov, ki ju njun varuh Molj vabi v hišo. Otroka ob vseh stiskah postopoma vendar pridobita tudi veliko večjo svobodo, otreseta se internatskih šol, prepovedi, z občasnim delom se seznanjata z nižjimi sloji prebivalstva, tudi z njihovimi tihotapskimi rabotami, kar jima odpre nov pogled na svet. Odkritje maminega polnega kovčka v kleti, ko dokončno dojameta, da je bilo izginotje staršev dobro načrtovana odpoved otrokoma, ju na neki način odpre za čudaške varuhe, ki ju obkrožajo, ki jih začneta spoznavati v drugačni luči (»Ljubil sem resnico, ki sem se je naučil od tujcev.«) in ki jima vsaj v neki meri tudi čustveno nadomestijo starše.
Nathanielova pripoved je na eni strani melanholično spominjanje na mladostniške stiske (sestra ima epileptične napade) in veselja (mladostna ljubezen z natakarico, potepanja s tihotapskim čolnom po rokavih Temze), po drugi strani pa se postopoma začnejo razkrivati pravi razlogi izginotja staršev: oba sta bila v vohunski službi že med vojno, po vojni pa sta sklenila to nadaljevati.
Prelom se zgodi, ko skušajo neznanci Nathaniela in Rachel ubiti, da bi se maščevali mami. Njuni varuhi to sicer preprečijo, a Molj v spopadu umre, mama pa izplava iz podzemlja, se odreče karieri in skuša z umaknjenim življenjem na podeželju pokrpati družino. Kar je veliko težja misija od vseh njenih podvigov na Bližnjem vzhodu in v Italiji, kjer potekajo obveščevalski obračuni vpletenih v povojne partizanske poboje v fojbah. Do temeljev zaznamovana z molkom in samocenzuro pa mama več ne more biti mama. Rachel se ji radikalno odreče, sin pa z njo živi v mučni simbiozi zamolčanosti. Šele po njeni smrti postopoma razkrije, kako dolge lovke je imela njena mreža tudi v inscenaciji njunih življenj, koliko domnevno naključnih ljudi je bilo nameščenih in kako ga je njena vrnitev odrezala od vsega, kar mu je v njeni odsotnosti postalo ljubo; in kako se je tudi njenega življenja dotaknila strast.
Na velikem zemljevidu vojnih in vohunskih dogajanj Ondaatje riše svet žrtvovanih življenj, ki jim sicer ne manjka ne veselja ne poetičnosti, ki pa so za zmeraj oropani občutka varnosti in pripadnosti.
