Obalne galerije Piran so stalni partner festivala Maravee in tako se v koprski Loži od leta 2002 predstavljajo tako slovenski kot italijanski umetniki. Letošnja tema odnosa med predmetom in človeškim telesom se navezuje tudi na 500. obletnico smrti Leonarda da Vincija, tako da izpostavi človeka kot posrednika med naravo in svetom človeških izdelkov.
Umetniška dela predstavljajo nove načine mišljenja in odnosa med človekom in stvarmi. Letos sta vabljena umetnika Michele Bazzani in Nina Koželj, katerih dela na posrečen način nagovarjajo gledalca, da razmisli o novih razmerjih med sabo, objekti in naravo. Obiskovalec bo nagrajen z grenkim humorjem, ki ga dela zbujajo, tako da smešijo vmesnike med človekom in naravo.
Micheleju Bazzani so uspele posrečene vintage razglednice kamnolomov, na katere je nalepil razpršen smodnik, kakor da gre za eksplozijo na površini nekoč popolne turistične pokrajine. V naslednjem delu je tipična furlanska pokrajina z električnimi napeljavami predstavljena v risbi, ki sveti na majhnem zaslonu, ta pa je vtaknjen v kabelski podaljšek, navit na stojalo. Komaj opazna risbica kot ideja narave v kombinaciji z velikanskim vsakdanjim objektom deluje lirično, čeprav je povsem podrejena tehnologiji, ki zagotavlja vse več energije. Sporočilo odtujenosti in spremenjene naravne krajine zaradi ideje napredka je Bazzana nadgradil še v delu Dolly z banano. To je voziček, ki se vozi gor in dol po tračnicah in v vse smeri steguje in vrti podaljšano roko, v kateri je banana. Spominja na kran, pripomoček za filmsko snemanje z različnih kotov (lahko ga vidimo tudi kot idejo nadzora), spominja pa tudi na robotske pobiralce sadja in zelenjave, ki so že realnost. Kombinacija banane in tehnologije deluje smešno, čeprav tema tehnologije, ki ukinja delo ljudi, zahteva resen premislek.
Ironični dialog med naravo in tehnologijo se nadaljuje tudi v delu Nine Koželj z naslovom Ostani tako dolgo, kot želiš, v katerem je koruzno polje prepleteno z elektriko. Lepota koruznega polja se s pogledom od blizu izkaže za odbijajočo, saj elektrika potuje skozi liste in koruzne storže in tako sporoča tragične ekološke posledice, ki jih ima nenadzorovano zavojevanje narave, ki se skriva pod idejo povečanja produkcije.
Umetnost v horizontu kritičnega odnosa med človekom in objekti, v razmisleku med naravo in tehnologijo se izkaže za zdravo opozorilo pred svetom, v katerem je sožitje človeka in narave nadomeščeno s tehnološkimi vmesniki. Ti so kritično in s humorjem prikazani kot objekti, ki zbujajo nezdravo distanco. Razstava v Loži je kričeče opozorilo o tem, kako tehnologija krči svobodo in uničuje naravo.
