Nam grozi še vedno ne pomirjeni zahodni Balkan? Pa če je tako, kdo naj bi gledal na nas kot na potencialno grožnjo, vredno preventivnega napada in razglasitve vojne, naši obdanosti s prijatelji navkljub? Velikosrbski ali albanski nacionalizem, bosanski islamizem? Pa poglejmo dlje, morda Iran ali Al Asadov režim, ki ju ne podpiramo? Ali še dlje, Rusija, ki si neznansko želi naših turističnih destinacij? Seveda, tu so še migracije z Bližnjega in Daljnega vzhoda ter iz severne Afrike, terorizem, kibernetika in podnebne spremembe, zoper katere se je mogoče bojevati le z »bataljoni in drugimi primerno oboroženimi formacijami«.
Minule dni je zagledala dan bela knjiga o obrambi Republike Slovenije, ki kot zapuščina odhajajočega ministra Erjavca in vizija dolgoročnega razvoja obrambnega sistema napoveduje povišanje števila pripadnic in pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske postopoma na 8000 ljudi ter dvig izdatkov za obrambo na dva odstotka bruto družbenega produkta, ker tako pač zahteva članstvo v Natu do leta 2035. Hkrati slišimo, da je z njo malokdo zadovoljen, ker naj ne bi bila realna in uresničljiva, in beremo o zamisli SDS, da bi se vrnili k naborništvu oziroma k obveznemu služenju vojaškega roka, za primerno dopolnitev rezervne sestave vojske, saj je med mladimi vse manj zanimanja za resda slabo plačan poklic vojaka in jih moraš nekako prisiliti, da gredo v to. Zato se toliko bolj sprašujem, ali vse to res potrebujemo, ali se ne pogrezamo korak za korakom v anahronizem in ali ne mečemo dragocenega denarja skozi okno? Mimogrede, glede naborništva ne pozabimo, da smo ga pred 17 leti opustili, ker se je vse več nabornikov odločalo za civilno služenje vojaščine in je bilo torej vojakov z orožjem vse manj. Razmišljajo morda v SDS – predloga zakona sicer ne poznam – o ukinitvi pravice do ugovora vesti oziroma do civilnega služenja?
Kakor koli že, še ena priložnost za razmislek. Najprej o nadaljnjem članstvu v Natu, ki že veliko stane in bo še več ter nas dela soodgovorne za vse zgrešene odločitve, ki jih Nato sprejema za uveljavljanje in varovanje predvsem interesov ZDA in drugih nekdaj kolonialnih članic. In drugič o ukinitvi vojske kot take oziroma o njenem preoblikovanju po načelih mirovne in socialne politike, kot je bilo predlagano še pred dobrim desetletjem iz cele vrste slovenskih modrecev, kot so Jurij Gustinčič, Matjaž Hanžek, Spomenka Hribar, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Feri Lajnšček, Jože Mencinger, Tone Pavček, Dušan Plut, Vesna Vuk Godina, Jan Cvitkovič, Zdenka Čebašek Travnik in še mnogi drugi. V luči podnebnih, obče okoljskih, demografskih in ekonomsko-družbenih izzivov je omenjeni predlog dandanes še bolj aktualen.
Naj mu bela knjiga prisluhne, ga delno predela in dopolni, recimo s prekvalifikacijo in prerazporeditvijo dela vojakinj in vojakov med policiste, z nakupom boljše opreme za gasilce in civilno zaščito, ohrani pa le del vojske za potrebe sodelovanja v dejansko mirovnih in humanitarnih misijah pod okriljem Združenih narodov. Naredimo končno korak v pravo smer, da ne bomo čez 15 let objokovali, kako je bilo na stotine milijonov, morda nekaj milijard vrženih stran.
Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper
