Andreana Družina, bolj znana kot Olga, kar je bilo njeno partizansko ime, se je rodila 26. januarja 1920 v Trstu, v družini s štirimi otroki, njen oče Gabrijel je bil krojač. Kot antifašist je leta 1929 zaradi naraščajočega fašizma v Italiji emigriral v Jugoslavijo, kjer se mu je leto dni kasneje pridružila tudi družina. Olga je osnovno šolo začela obiskovati v Borštu, nadaljevala pa v Ljubljani, kjer je končala tudi prvi razred poklicne šole in se pri očetu izučila za šiviljo. Leta 1936 se je družina najprej preselila na Sušak in nato v Zagreb, kjer je Andreana opravila tudi pomočniški izpit. Že v Ljubljani je bila zelo vsestransko aktivna, vključena je bila v športno društvo Sokol in različna kulturna društva, svojo aktivnost je nadaljevala tudi v Zagrebu, kjer je bila članica dramske sekcije v Slovenskem društvu. V očetovi delavnici je navezala prve stike s komunisti, kar oblastem seveda ni ostalo skrito. Zato je ob okupaciji zbežala v Ljubljano in se takoj povezala z aktivisti Osvobodilne fronte. Obiskovala je tečaj za bolničarke in se leta 1942 pridružila partizanom – vstopila je v prvo četo 1. bataljona Dolomitskega odreda.
Zaradi svojega poguma in požrtvovalnosti je v enoti hitro napredovala. Najprej je bila pomočnica mitraljezca, nato pomočnica komisarja čete, pa komisarka bataljona in nato pomočnica šefa obveščevalnega centra 7. korpusa. V celotnem obdobju svojih partizanskih let se je udeležila številnih težkih bojev na širšem območju Ljubljanske kotline: od Polhovega Gradca, Dobrove, Toškega čela, Svetega Jošta do Topola pri Novi vasi in bitk na Bloški planoti ter roške ofenzive. Kar petkrat je bila težko ranjena, a sta ji njena mladost in neizmerna volja pomagali, da je preživela in vsakič znova okrevala. Leta 1944 so ustaši v Zagrebu ubili njenega očeta, sama je tega leta postala sekretarka partizanske bolnišnice na Planini, po usposabljanju pa je delala kot obveščevalka v 15. diviziji in 7. korpusu, nato se je priključila oddelku za zaščito naroda. Med partizanskimi enotami je bila Andreana znana kot ena najpogumnejših bork. Ko je postala pripadnica Šercerjeve brigade, je postala znana kot Šercerjeva Olga, s tem imenom so jo naslavljali njeni partizanski tovariši.
Po vojni je ostala v organih za notranje zadeve vse do upokojitve. Živela je v Kopru in Ankaranu, zaradi odličnega znanja italijanskega jezika je bila zelo vpeta v politična dogajanja v času tržaškega vprašanja in kasneje, ko so se odnosi med državama otoplili, tudi ob pripravi Osimskih sporazumov. Kljub upokojitvi je bila zelo aktivna v različnih družbenih in političnih organizacijah, posebno z Zvezi združenj borcev NOB in svoji ankaranski borčevski organizaciji.
Zadnjih deset let Andreana Družina - Olga živi v domu starejših v Logatcu, zanjo skrbita nečak in njegova žena, saj svojih otrok nima. Čeprav jo moči zapuščajo, se vedno znova razveseli obiska članov Zveze združenja borcev, ki se vedno spomnijo na njen rojstni dan, prav tako pa predstavnikov borčevske organizacije iz Logatca in »njenega« Dolomitskega odreda.
Jožica Hribar