»Še zdaj imam sliko pred očmi. Tako jasna je. Težko si predstavljam, da je minilo 75 let,« je rekla Jona Laks in obraz ji je prekrila bolečina. Zazrla se je proti krematoriju, kjer je zgorelo na sto tisoče ljudi. Ni manjkalo dosti, pa bi bila med njimi tudi sama, ko so tistega avgusta 1944 v prenatrpanem živinskem vagonu brez oken prispeli do nacističnega koncentracijskega in uničevalnega taborišča Auschwitz v poljskem Oswiecimu.
Kar na peronu jih je čakalo ocenjevanje: kdor je zmožen, bo delal, kdor ni, gre v plinsko celico. Tisti dan je selekcijo opravljal SS-ovski zdravnik Joseph Mengele, zloglasni »angel smrti«, ki je na zapornikih izvajal sprevržene kvazimedicinske poskuse. »Prišel je s svojimi psi in s palico v roki. Mislim, da ljudi sploh ni pogledal. Videti je bil zdolgočasen,« se spominja Jona Laks. Takrat je imela 14 let, bila je drobna, slabotna, in Mengele jo je poslal v vrsto za smrt. »Videla sem iskre na vrhu dimnika in čutila sem goreče meso,« se spominja prizora med čakanjem, preden je prišel trenutek, zaradi katerega je zdaj, pri 90 letih, ena vse redkejših živih prič srhljive zgodovine Auschwitza.
Tja je prispela s starejšo sestro Chano in sestro dvojčico Miriam, ki ju je Mengele obe ocenil za delovno sposobni. Takrat pa je šla Chana na kolena in moledovala, naj dvojčic ne ločijo. In res – Mengele je vojaku naročil, naj gre po Jono in jo potegne iz usodne vrste. Za to je imel svoje izkrivljene razloge: s posebnim zanimanjem je izvajal poskuse na dvojčkih. »Imela sem srečo,« pravi Jona Laks. »Ali pa morda ne,« doda po premisleku.
Boj proti bolni zlobi
Jona Laks je ena izmed več kot dvesto preživelih, ki so se včeraj v muzeju na tleh nekdanjega taborišča smrti udeležili spominske slovesnosti ob 75. obletnici osvoboditve Auschwitza. 28. januarja 1944 je vanj vkorakala sovjetska Rdeča armada in našla kakšnih 9000 shiranih, onemoglih ljudi. Nemci so se namreč zaradi sovjetskega napredovanja proti bližnjemu Krakovu že prej lotili prikrivanja sledov svojih zločinov in 56.000 ljudi iz Auschwitza poslali na pohod proti drugim koncentracijskim taboriščem na ozemlju, ki je bilo še pod nadzorom Nemcev. A svet je počasi izvedel, kaj se je v Auschwitzu zgodilo: 1,3 milijona ljudi so Nemci poslali v največje koncentracijsko taborišče, 1,1 milijona jih je umrlo, od tega 960.000 Judov. Politiki na zahodu pa so za holokavst izvedeli že prej, prek poljske vlade v izgnanstvu in njenih poročevalcev na terenu z Janom Karskim na čelu. A niso verjeli.
Poleg preživelih se je spominske slovesnosti v Oswiecimu včeraj udeležilo tudi več kot deset državnikov s poljskim in izraelskim predsednikom Andrzejem Dudo in Reuvenom Rivlinom na čelu. Glavni sporočili, ki so ju poslali ob dnevu spomina na holokavst, sta, da grozot ne bi smeli nikoli pozabiti in da se je treba odločno zoperstaviti antisemitizmu in vsem oblikam rasizma, ki dvigajo glavo. »Danes slišimo glasove, ki širijo sovraštvo na spletu, na ulicah in v centrih politične moči. Naša naloga je, da se borimo proti antisemitizmu, rasizmu in nostalgiji po fašizmu, tej bolni zlobi, ki grozi s spodjedanjem temeljev naših demokracij,« je dejal Rivlin.
Antisemitizem še zelo prisoten
Študije kažejo, da je antisemitizem še zelo prisoten. Ameriška organizacija Anti Defamation League na podlagi raziskave pravi, da imata vsak peti Američan in vsak četrti Evropejec predsodke do Judov, več kot dve petini Nemcev pa meni, da Judje preveč govorijo o holokavstu, ki je vzel šest milijonov judovskih življenj.
Jona Laks o Auschwitzu pravi, da morajo o tem na glas govoriti še posebej tisti, ki so holokavst doživeli. Takšnih je leta 2018 po podatkih izraelskega statističnega urada v Izraelu živelo 212.000. Ocenjujejo, da bo čez deset let v Izraelu še približno 53.000 preživelih holokavsta in vsi bodo starejši od 90 let. »So nekateri, ki o tem nočejo govoriti. Preteklost hočejo pustiti za seboj, ker jo je težko podoživljati,« pravi Jona Laks. »Toda če bomo mi, zadnji preživeli, tiho in ne bomo govorili, kaj se je dogajalo, bo pozabljeno, kot da se ni zgodilo nič.« Reuters, ba
