Ameriški multiinštrumentalist in skladatelj Ralph Towner, ki bo čez dober mesec dopolnil osemdeset let, k igranju kitare pristopa zelo klasično, saj je vedno težil k popolnemu obvladovanju svojega početja, spotoma pa potrpežljivo razvijal tehnike, ki so mu omogočile naravno spogledovanje z navdihom, ki ga je najpogosteje črpal iz neposredne okolice. Predvsem najzgodnejši opus iz kataloga slovite založbe ECM (1973–1978) je bil izrazito usmerjen k (takrat) novi skladateljsko-improvizirani sferi, ki temelji na sonaravnem odnosu človeka in inštrumenta. Najpreprosteje povedano: Ralph Towner je klasični glasbenik z jazzovsko miselnostjo, kateremu glasba predstavlja predvsem čisti estetski užitek. V prvi vrsti jo razume oziroma obravnava kot pogovor s samim seboj, zato niti ne preseneča, da se je širše »pojavil« šele po dopolnjenem tridesetem letu, ker je pred tem strpno gradil in ustvarjal svoje avtorske pogoje, kjer je zelo redko prihajalo do kakršnih koli kompromisov. Vprašanje je, ali je, kadar je bil podpisan kot vodja projekta, do njih sploh prihajalo.
Povsem drugače se je Towner vedel, kadar ni bil nosilec ali je bil del drugega projekta. Predvsem z matično skupino Oregon pa tudi z Weather Report ali v sodelovanjih s Keithom Jarrettom, Garyjem Burtonom in zlasti z Johnom Abercrombiem se je odpiral trenutnim glasbenim smernicam, kjer je prihajalo do tvorne sinteze najrazličnejših vplivov, od folkovskih motivov do glasb sveta. Tako imenovani tretji tok je s tem pri njem pridobil povsem novo izvedbeno dinamiko, ki ji še danes uspešno sledi na solističnih recitalih.
Ti so zgolj pogojno zasnovani kot pregled njegove bogate in raznovrstne kariere, saj je vseprisotna tudi vizija prihodnosti. Na dobro uro in četrt dolgem koncertu pred dnevi v Ferrari se je namreč zvrstilo kar nekaj skladb brez naslova, ki so trenutno nekje na pol poti med osnutkom in končnim zapisom, vendar v nobeni sekvenci niso dajale občutka, da jim danes kar koli manjka. Ralph Towner vseskozi pri poslušalcu vzbuja občutek, da posluša manjši orkester, najsi gre za njegove kompozicije (Anthem, Pilgrim, Guitarra Picante) ali jazzovske standarde (My foolish heart, Make someone happy). Ustvarja in oblikuje (romantično) akustično atmosfero, ki ni suhoparna ali predvidljiva, temveč prepletena s številnimi privlačnimi abstraktnimi podrobnostmi; to velja tako za prevladujoče klasične kitarske prijeme kot občasne atonalne glasbene rešitve. Towner tudi v tem predstavlja aktivno opozicijo pretiranemu in monotonemu izvajalskemu tehnicizmu.
