Zamisel je privlačna, vendar (skoraj) neuresničljiva. Zakaj? Ker je v popolnem navzkrižju s sistemom predstavniške demokracije. Zakonodajna in izvršilna oblast v tem sistemu temeljita na dominantnem položaju in vplivu političnih strank, ki so na oblasti. Ve se, da so v takšnem sistemu upravljanja države tudi mediji skoraj brez izjem legalni glasniki političnih strank. Volja ljudstva je omejena le na izbiro političnih strank. Formalno gledano ni tukaj nič narobe, saj oblast sestavljajo (demokratično) izvoljeni predstavniki ljudstva. Tako pač deluje politični sistem predstavniške demokracije.
Problem torej niso mediji. Prave odgovore najdemo v dejavnem političnem sistemu. V okolju četrte (digitalne) industrijske revolucije družbo (še vedno) upravljamo z orodji iz obdobja prve industrijske revolucije. To je z več kot dve stoletji staro predstavniško demokracijo. Njena neučinkovitost in preživelost zato res nista nobeno presenečenje. Alfa in omega upravljanja države v tem sistemu so politične stranke na oblasti, pravzaprav njihova vodstva, in njim so podrejeni tudi mediji.
Preseneča skromna zakonska ureditev, ki ureja položaj političnih strank, ki imajo sicer ključno vlogo pri upravljanju države. Ustava RS določa položaj političnih strank le v enem samem členu v poglavju, ki govori o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Besedilo tega 42. člena ustave navaja le človekovo pravico do zbiranja in združevanja. Skromen obseg ima tudi zakon o političnih strankah, saj ne obsega niti 40 členov.
Zamisel Šonca o angažiranih in neodvisnih tiskanih medijih dobi pravi pomen šele v primeru, da poznamo načine in poti, po katerih lahko predstavniško oziroma posredno demokracijo transformiramo v neposredno. Takšna sprememba je tudi ključni pogoj, da bo odločanje v družbi prispevalo k napredku materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva. Prazno in zavajajočo govorico politikov o (posredni) demokraciji mora zamenjati legitimnost odločanja, ki temelji na soudeležbi državljanov v samem procesu oblikovanja družbenih odločitev. Bistveno je, kdo odločilno vpliva na izbor med možnimi rešitvami, ne pa, kdo formalno sprejema odločitve.
Kako naj to izpeljemo? Tako, da v proces oblikovanja odločitev, doslej rezerviran le za politične in gospodarske elite, neposredno vstopajo tudi državljani, ki so sicer formalni nosilci oblasti. Takšna orodja prinaša posvetovalna demokracija. Uporabljena je bila že v antičnih časih, pa tudi v sodobni civilizirani družbi. Rešitev je preprosta. Delovanju organov predstavniške demokracije moramo le dodati orodja posvetovalne demokracije. Pomembnejše odločitve naj bi poslej temeljile na posvetovanju z naključno izbranimi skupinami državljanov. Formula posvetovalne demokracije se glasi, da naključno izbrani reprezentativni vzorec ljudi, ki pridobijo vse možne informacije, odloča veliko bolj razsodno in učinkovito kot kateri koli predstavniški organ.
Številne odgovore o posvetovalni demokraciji najdemo v knjižici nizozemskega antropologa Davida Van Reybrocka z naslovom Proti volitvam (slovenski prevod, 2017). Razumljivo in tudi pričakovano politikov posvetovalna demokracija ne zanima in ne privlači, ker odpravlja vladavino in monopol političnih strank.
Janez Krnc, Litija