Nekatere ljudi moraš srečati

Dolg, predolg je ta januar. In kot da ga nič ne more skrajšati. In kot da ga te novice o odhodih še podaljšujejo. Vem, vse pogosteje bo tako, v teh letih smo, ko se, če parafraziram velikega pisatelja, človek vedno lahko počuti tako mlad, da ima sanje, a relativno je prestar, da bi jih uresničil. Točno deset let več je imel Andrej Pintarič, bobnar Lačnega Franca, čigar lahkotnost igranja – natančneje postavljanje v ritem kompleksnih stihov, ki jih je pisal Predin, in melodij, ki so prihajale iz Rimeletove kitare – sem na skrivaj občudoval, medtem ko smo kot najstniki črkovali prve slovenske besede z albuma. »Ne mi dihat za ovratnik.« In če so že prišli za mano/ nikar jim ne odpri (…)/ prosim pazi/ da mi ne pohodiš podočnjakov. Samo enkrat v življenju sem bil v njegovi družbi, bilo je jeseni 1983 na ploščadi sarajevske Skenderije, na prvem koncertu, ki ga je Franz imel v Domu mladih. Obiskovalcev koncerta ni bilo veliko, v Bosni so tedaj še vedno pustošili hard rock dinozavri, toda mi, punkerji (večinoma lažni, ker smo bili vsi pri mami in očetu na juhi in žepnini), smo bili tam, in podpirali smo nekakšen novovalovski bend iz Maribora, za katerega smo čutili, da je naš. Iz neke, menda prirojene spodobnosti nas je prišla pozdravit ritem sekcija benda in to so bili menda prvi glasbeniki, ki niso bili iz Sarajeva, a sem jih osebno srečal. Star sem bil petnajst let, takrat nisem znal niti piva popiti, kot zapoveduje bog, govorili so večinoma starejši, toda te podrobnosti, glejte, te podrobnosti se spomnim. In tega človeka.