Njen prevajalski opus obsega 69 prevedenih knjig in 25 dram. Kot so zapisali v obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada, ki jo prejme za svoje delo v zadnjih treh letih, so njeni prevodi »jezikovna intervencija najvišjega ustvarjalnega zamaha, saj se loteva ne le najzahtevnejših, temveč praviloma tudi izredno obsežnih tekstov«, pri čemer je »enako občutljiva za estetske razsežnosti izbranih besedil kot za njihove miselne razsežnosti«.

Študirali ste primerjalno književnost in francoščino, nato leto dni še sodobno francosko književnost v Parizu. Kaj je takrat zajemal pojem »sodobna književnost«?

Tisto leto v Franciji je bil zame strašno velik obet, iz katerega se je potem, vsaj kar zadeva študij, malo manj izcimilo. Prek tedanjega jugoslovanskega ZAMTES, ki je sicer večino štipendij razdelil kar v Beogradu, sta takrat, tik pred razpadom SFRJ, prišli v Ljubljano dve francoski štipendiji. Tako sva z Alenko Zupančič odšli v Pariz, obe na univerzo Paris VIII, ki je nastala, ko so razcepili uporniško univerzo Vincennes, da bi nekoliko nevtralizirali njen levičarski naboj. Paris VIII je od nje podedoval tudi zelo ohlapno organizacijo, precej kaosa. (Smeh.) To je bil čas, ko so začeli uvajati interdisciplinarne študije in vse je bilo odvisno od tega, ali si boš izbral ustreznega mentorja. Jaz sem si izbrala specialista za novi roman – ta je takrat še veljal za »sodobno« književnost – ker sem se hotela lotiti primerjave med Butorjevimi zvočno-likovnimi eksperimenti in sodobnim plesom, s katerim sem se takrat ukvarjala. Mentor je bil navdušen nad mojim predlogom, a ga je pred začetkom leta zadela kap.

Ojoj.

Ja, profesor je sicer preživel, a ga vse leto ni bilo. Tako sem se bolj ali manj prepuščena sami sebi znašla v tistem saintdenisovskem kaosu. Izbrane teme sama nisem zmogla, pa sem se raje lotila lažje, imaginarnega v sodobnem romanu. To je bila seveda popolnoma druga smer, in mentor, ki je na zagovor vendarle prišel, mi je zelo zameril, da sem opustila obljubljeno. Ampak jaz sem medtem v Parizu začela obiskovati tudi delavnice sodobnega plesa, pa mi je to takrat več pomenilo.

Ples je bil torej nekakšen drugi pol vašega zanimanja?

S plesom sem se ukvarjala že od osnovne šole, se potem izobraževala pri Silvi Ros, v Kranju pa nas je s svojo delavnico navdušil Iztok Kovač in s tem se je zame odprlo novo obdobje. Za tem sem v Gleju sodelovala pri njegovi predstavi Movens, pozneje pa tudi s Plesnim teatrom Ljubljana.

Vaša zadnja predstava pa je bila tista, ki ste jo leta 2010 naredili s sinom, kajne?

Res je, po dolgih letih in pod vodstvom Andreje Podržavnik. Z njegovim rojstvom sem sicer nehala plesati, med nekajletnim bivanjem v Grčiji sem tam naredila le še krajši solo.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s prevajalstvom?

V začetku 90. let, najprej s prevajanjem člankov za časopise in revije. Spomnim se prvih lektorskih popravkov prevoda za Delo, vse je bilo rdeče, da se mi je zdelo, da lahko kar takoj neham, pa je bil lektor zelo dobronameren. Moj prvi malo daljši prevod je bil pa Lacanov seminar.

Lacan za začetnico, ne pravljice! (Smeh.) Očitno so nas takrat mlade prevajalke slovenski teoretiki nalašč pahnili v najgloblje vode!

Ja, res je, tisto so nam obesili, česar nihče drug ni hotel! Kljub mladostni samozavesti je bila to huda muka in samo upam, da je urednik prevod vzel resno v roke, sama si ga danes ne upam preveriti. Nekatere teoretske knjige so tako zahtevne za prevajanje, da čas in trud daleč presegata namenjeno plačilo. Zato založniki iščejo mlade žrtve, ki so pripravljene tvegati, in na katere se potem jezijo, ker je treba prevode veliko popravljati.

O slabem plačilu je bilo že kar veliko povedanega.

Imam sicer srečo, da večinoma prevajam subvencionirane knjige, pri katerih je plačilo boljše. A »slavna« tarifa Javne agencije za knjigo, ki je določila minimalno 282 evrov na avtorsko polo, česar smo bili sprva vsi veseli, se je postopoma za založbe spremenila tudi v maksimum; več, ne glede na težavnost prevoda, praktično nobena več ne da.

Za prevajalce iz francoščine velja, da je prava meka rezidenca v Arlesu.

Res je, ko sem bila prvič tam, se mi je zdelo, da mi je priznano dostojanstvo prevajalskega dela. Tisto tako blagodejno okolje so organizirali ljudje, ki so vedeli, kaj potrebujemo. Tamkajšnja knjižnica je prekrasna in vedno sem imela možnost predebatirati prevajalske zadrege... Bili pa so to zlati časi, ni še bilo te evropske politike, ki takšnim inštitucijam nalaga, da morajo tudi »producirati«, tako kot zdaj, ko vključujejo najrazličnejše projekte, kar v tisto oazo posvečenega miru vnaša precej površnosti in nemira.

Prevajalci se zdijo med nagrajenci prejkone kot nekakšna izjema, Prešernovo nagrado sta dobila Anton Sovre in Janez Gradišnik, po dolgem, dolgem času pa leta 2018 še Aleš Berger. Nekaj je bilo nagrajencev sklada, med prevajalkami sta nagrado doslej prejeli le Radojka Vrančič in Marija Javoršek, a kot ženski seveda ne velike. Zakaj je poustvarjalnost v glasbi tako samoumevna, v prevajanju pa ne?

Veliko ljudi enostavno ne pomisli, kako pomemben vmesnik med njimi in avtorjem je prevajalec. Del problema pa je seveda ta, da sodimo prevajalci v kategorijo književnost, kar pomeni, da »tekmujemo« s pisatelji.

In pogosto izgubite, ker je v splošnih predstavah ljudi pisatelj umetnik, prevajalec pa obrtnik. V čem je torej književni prevajalec vse kaj drugega kot prenašalec besed iz enega jezika v drugega, kot nekdo, ki prevaja tehnična navodila za kavni mlinček?

Razlika je seveda bistvena. V kakovostnem literarnem delu je neka presežna danost, ni samo vsebina in oblika, zanj je bistveno tisto, kar je več kot samo sporočanje in kar prevajalec lahko ponovno ustvari. Literarni prevajalec se oblikuje na podlagi strastnega in občutljivega odnosa do literature in jezika, ki ju s tako zavezanostjo soustvarja. Če tega ni, je prevedeni tekst suh in brez duha.

A v nekaterih avtorjih se prevajalec bolj prepozna kot v kakšnih drugih. Kateri so vas najbolj nagovorili?

Včasih pride navdih iz povsem druge smeri kot priznanja ali dobre kritike. Eden izmed meni ljubih avtorjev, za katerega mi je zelo žal, da je šel mimo brez pravega odziva, je Antoine Volodine, ki gradi zelo samosvoj in kompleksen literarni svet. Z vsako novo knjigo temu univerzumu nekaj doda. Izjemen pisec, ne le literarno, ampak tudi v smislu angažmaja in empatije. Drug tak avtor je bil zame Georges Perec, ki je tudi svet zase, vsaka njegova knjiga je svet zase.

Ki pa je izjemno zahteven že za branje…

Drži, ker je za vsako stvarjo toliko drugih stvari, nobena ni nedolžna: kaj pomeni tista slika na zidu, zakaj se nenadoma znajdemo v Afriki, kaj hoče povedati s seznamom orodij, da mora potem prevajalec v Merkurju iskati imena klešč, žag, strugalnikov… Sem pa imela srečo, da sem spoznala njegovo prvo ženo, ki je aktivno sodelovala pri moževem pisanju in mi je veliko pomagala pri razvozlavanju teh vprašanj.

Prevajalci so bili pri nas vedno sokreatorji založniških programov, saj so prav oni poznali produkcijo in urednikom predlagali prevode.

Res je bilo tako, tudi jaz sem z Mladinsko knjigo začela sodelovati tako, da sem jim ponudila Taharja Ben Jellouna, ki je takrat predstavljal nov tok v magrebski literaturi. In imela sem srečo, da ga je tedanji urednik Aleš Berger sprejel, tako kot kasneje marsikateri moj predlog tudi Andrej Blatnik, pa Zdravko Duša, sami odlični uredniki, strokovni in zavzeti; za njimi sta bila zame zelo pomembna še Zoja Skušek in zdaj Andrej Ilc. A zdaj to vlogo prevajalci igramo vse manj, to funkcijo so prevzele agencije, ki ocenijo profil založb in jim ponujajo njim primerne reči. In založniki jih vse bolj poslušajo in zato po vsem svetu izdajajo iste stvari. Kakšnega manj izpostavljenega novega avtorja pa je vedno težje spromovirati in tako gredo dobre knjige mimo.

intervju Suzana Koncut prevajalka prevajanje Prešernov sklad knjiga