– Trdijo, da delajo v dobro države. Primer: »Če bo predsednik vlade za proračun vezal svoj mandat, ga ne bomo podprli.« (NSi in Levica) To pomeni, da je proračun dober, samo vlada mora pasti. Drugi tak primer je beg kadrov v tujino, ko pa se na odgovorno mesto v državi prijavi strokovno neoporečna zamejska Slovenka, so kritiki obakrat isti. Najbolj me preseneča Levica, ki se vede kot otrok, ki trmoglavi zaradi neizpolnjenih želja. To ni prava politika. V politiki in športu ne gre nič čez noč, potrebna sta znanje in potrpežljivost. Takih in podobnih primerov je dnevno veliko in preveč.

– V parlamentu veliko časa izgubijo z obrekovanjem. Tega, kaj je bil kdo v daljni preteklosti, za časa vojne in po njej, mene, ki imam že krepko čez 70 let, ne zanima toliko kot to, kaj bo s Slovenijo in z nami danes in jutri. Za preteklost naj skrbijo zgodovinarji in po potrebi sodišča. Nam pa še danes v parlamentu mlatijo staro slamo, kot da bi bili v lutkovnem gledališču, kjer vidiš lutko, možgani pa so za zaveso. Enako je z retoriko. Več opozicijskih poslancev je imelo v zadnjem času na roki napisan stavek: »Ta vlada ne dela napak, ker še nič ni naredila!« Pri tem pa se pozablja, kako delavne so bile vlade v preteklosti, ko smo izgubili Mercator, obe pivovarni, Istrabenz, Intereuropo in tako naprej. Zanimivo bi bilo narediti seznam podjetij, od ormoške tovarne sladkorja in Elana po do Adrie in bank, z vsemi imeni in priimki, ki so sodelovali pri uničenju oziroma odprodaji. Pa naj ta spisek visi povsod, tudi v parlamentu; mogoče pa bo odpravil tudi parlamentarne komisije, ki do danes niso prinesle še nobenega pozitivnega zaključka na to temo.

– Laži in demagoški govori so vedno bolj stalnica. Ta navada pa bo v pogojih, ki jih imamo, samo še slabša. Nihče se ne spusti nad te snovalce laži, da bi jih sankcioniral. Kdo pa jih bo? Imamo predsednika države, ki se noče nikomur zameriti in misli, da je njegov način dela uravnotežen. Po enakem sistemu, kot je reagiral z vojaki na misiji. On bi jih sočasno odpoklical z misije in jih pustil tam. Kakšna negativna avtoriteta je, je pokazal tudi v parlamentu, ko je podpredsednik parlamenta na državni proslavi tvezel neresničnosti, pa mu je na koncu govora vseeno ploskal. Ne samo on, tudi njegovi svetovalci so s tem vprašljivi.

V parlamentu na vsak način pogrešam več konkretnega dela na področjih, kot so okolje, informatika, skrb za podjetja, in to ne na način, kot to delajo stečajni upravitelji. Za primer bom navedel samo Alpino iz Žirov. Tiste s slabim spominom pozivam, naj si o tem, kako je ta saga potekala, preberejo v knjigi Družbeno odgovorno gospodarjenje, ki jo je napisal domačin Viktor Žakelj. To omenjam zato, ker je bilo takih podjetij v stečaju veliko; kako se je končalo, pa vemo.

Če bi se mladi v parlamentu, ne oziraje se na barve oziroma stranke, poglobili v take in še druge probleme, bi bili na koncu vsi zadovoljni.

Marijan Dolžan, Tržič