Na mednarodnem natečaju za Tehnološko središče ELES v Beričevem je zmagal slovenski arhitekturni studio Scapelab. To je bilo leta 2009. Deset let kasneje, leta 2019, je dokončana prva faza prejela Plečnikovo nagrado, odličje, ki se podeljuje za dosežke arhitekturne misli, pri čemer se posebej ceni njena izvirnost.
Scapelab je arhitekturni biro, ki ga je leta 2001 ustanovil Marko Studen, diplomant Fakultete za arhitekturo UL in Columbia University, GSAPP v New Yorku. Po končanem študiju je šest let vodil mednarodni projekt Europan Slovenija ter bil predavatelj na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in na University of California. Bil je tudi član uredniškega odbora revije Piranesi in revije Art.si ter član mednarodnih in nacionalnih natečajnih žirij. Biroju Scapleb sta se lani kot partnerja pridružila še dolgoletna sodelavca, arhitekta Boris Matič in JernejŠipoš.
Strateško, tehnološko in razvojno središče
V njihovem projektantskem biroju se povezujejo izkušeni načrtovalci različnih strok; interdisciplinarno delo z eksperti, ki so svoja znanja pridobili pri načrtovanju in izvedbi najzahtevnejših projektov doma in v tujini, jim omogoča, da lahko kakovostno izvajajo projekte velikih dimenzij ali visokih zahtev. Pri vsaki nalogi skušajo najti inovativne rešitve, kot pravi Marko Studen: »Vedno stremimo k temu, da bi ustvarili praktične, vendar napredne rešitve. Upamo si narediti več od pričakovanega. Pri načrtovanju vedno najdemo win-win rešitve, ki so konceptualno močne, upoštevajo želje naročnika, so ekonomsko vzdržne, energetsko učinkovite in pogumno umeščene v prostor.«
Scapelab naročnikom svetuje že v zgodnji snovalni fazi projekta in jih nato vodi skozi kompleksen proces načrtovanja, pridobivanja dovoljenj v upravnih postopkih do realizacije. Njihove stavbe presegajo povprečje, poleg Plečnikove nagrade so prejele tudi druge strokovne nagrade in priznanja, kot sta priznanje piranesi (Čufarjev trg na Jesenicah, 2005) in zlati svinčnik (prenova Slovenske ceste v Ljubljani, 2015).
Načrtovanje Tehnološkega središča ELES je bilo izjemno zahtevna in kompleksna naloga, saj je projekt obsegal 26.000 kvadratnih metrov površin za 450 zaposlenih. Projekt je zato zasnovan v šestih fazah, pomembno je bilo tudi upoštevanje varnostnih vidikov, organizacije selitve oddelkov in njihove hkratne reorganizacije. Družba ELES ima odgovorno nalogo, ki je življenjskega pomena za slovensko in evropsko družbo, skrbi namreč za varen, zanesljiv in neprekinjen prenos električne energije ter povezavo slovenskega elektroenergetskega sistema v enovit evropski kritični sistem prenosa električne energije. Nova stavba Elesa predstavlja strateško, tehnološko in razvojno središče družbe. Dokončana prva faza obsega 6000 kvadratnih metrov površin v štirih etažah in 122 delovnih mest. Trenutno poteka gradnja druge faze, ki bo po površini skoraj dvakrat večja, vsebovala pa bo tudi območni in republiški center vodenja – srce energetskega sistema.
Avtorji Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš so se pri načrtovanju zgradbe odločili za likovno enovit fasadni ovoj, znotraj katerega so predvidene raznovrstne, adaptabilne površine in volumni, in omogoča nizko porabo energije. Boris Matič: »Arhitektura naj bi odražala vrednote naročnika – sodelovanje, odgovornost, zanesljivost – in z oblikovanjem fasadnega plašča smo to želeli sporočiti navzven. Znotraj pa je bilo treba združiti zelo različne dejavnosti: laboratorije, merilnice, simulatorje, varilnice, delavnice, skladišča, garderobe, pisarne in nadzorni center.«
Vhodni prostor je velik povezovalni volumen, visok 22 metrov, asketsko oblikovan, z belim betonskim stropom, temnim betonom tal in steklenimi površinami. Temno, masivno, skulpturalno zasnovano glavno stopnišče, ki je na tankih jeklenih palicah obešeno s stropa, je njegova osrednja atrakcija in simbolizira moč naročnika. Stopnišče je kot labirint umeščeno tako, da uporabnik med gibanjem po njem doživlja atraktivna prostorska presenečenja.
Arhitekti so z veliko mero občutljivosti nadgradili golo racionalno zasnovo tehnološkega objekta in jo obogatili z izvirnim, svežim in avtorskim oblikovanjem. Kljub velikosti stavba deluje človeku prijazna, humana. Tudi povabilo umetnice k sodelovanju odraža željo arhitektov po humanizaciji objekta, njihovo zavest o nujni integraciji umetniških del v arhitekturne stvaritve, kot tudi njihov pogum, da so prepustili estetiko drugače delujočemu umetniku. Skozi skupne večnamenske prostore se po višini razteza »načrt Teslovega trifaznega generatorja« umetnice Mance Ahlin.
