Taborski proces, v javnosti odmeven društveni disciplinski proces Sokola I. v letu 1939, je bil posledica notranjega sokolskega konflikta v vodstvu ljubljanske župe (danes bi rekli podzveze) med upravo in načelstvom (tehničnim/telovadnim ali strokovnim delom); vodstvo župe, tako uprava kot načelstvo, je bilo v rokah društva Sokol I. in zaveznikov. Vidna društvena in upravna člana sta bila Ladislav Bevc in Pavle Pestotnik, člana liberalne Jugoslovanske nacionalne stranke. Ta je bila v drugi polovici tridesetih let v politični opoziciji in kolapsu, zato je težila k nadzoru sokolstva in vpregi v politične cilje, saj je bilo sokolstvo tudi nosilec jugoslovanskega nacionalizma in liberalizma. Na drugi strani pa je župno načelstvo – vodila ga je mlajša generacija s Poličem in Lubejem – zahtevalo neodvisnega Sokola in glede na zaostreno politiko vladajočega klerikalnega tabora do sokolstva v delovanju sokolskih organov poudarjalo popolno enotnost ter telesno vzgojo v telovadnicah kot edino pravilno smer delovanja (resolucija župnega načelništva 1936). Pomemben član načelništva je bil tudi Josip Rus, sicer član bežigrajskega Sokola.

Konflikt je bremenil vodenje ljubljanske župe in da bi se župna uprava znebila upornikov, je sprovedla društveni disciplinski proces ali tako imenovani »taborski proces«, s katerim so bili iz društva Sokol I. izključeni: brata Franjo in Lojze Lubej, Zoran Polič, olimpionik Janez Porenta, Miloš Brelih, Viktor Repič in Fran Kutin. Posledično je bilo iz društva Sokol I. v letu 1939/1940 izključenih okrog 270 članov in članic mlajšega sokolskega rodu. Večina izključenih se je vključila v druga ljubljanska društva, zlasti v Ljubljanski Sokol, Sokol II. na Trnovem in Sokol Moste.

Izključitev iz društva pa še ni pomenila izključitve iz sokolstva oziroma organizacije Zveza Sokol Kraljevine Jugoslavije (SKJ). Po statutu SKJ je bila na voljo možnost pritožbe na višje instance, župo in zvezo. Končna odločitev je bila zvezina in ta do začetka druge svetovne vojne imenovanih sokolov ni izključila, zato so bili še vedno legalni člani SKJ in so, skupaj z Dušanom Podgornikom, Josipom Rusom, Alojzijem Vrhovcem idr., v letih 1940 in 1941 tvorili tako imenovani »ilegalni odbor«; izraz »levo krilo« se je vpeljal v diskurz po drugi svetovni vojni. Z njimi so preko posredovanja sokola komunista Maksa Nahlika stopili v stik slovenski komunisti, kar je bila tudi podlaga za ustanovitev OF aprila 1941. Jože Rus je o prvem sestanku s komunisti, januarja 1941, poročal sokolski avtoriteti in starosti župe Viktorju Murniku, ki je pogovor odobril.

Kmalu zatem so sledili šestoaprilski napad na Jugoslavijo, okupacija in razkosanje Slovenije. Glede na sokolsko »taborsko« razdvojenost je stekel tudi odpor. Ilegalni odbor je tvoril ustanovno skupino OF, Jože Rus je postal predsednik izvršnega odbora OF, medtem ko je drugi pol ustanovil Sokolski vojni svet z vojaško formacijo Sokolska legija. Kolega Čuk negira oefovsko skupino, češ da z izključitvijo iz društva niso bili sokoli in niso imeli mandata, da ustanovitev OF ni bila podprta z navodili župnega vodstva, tega pa ne poudarja pri ustanovitvi Sokolske legije. Pri tem moramo poudariti, da se je agonija vodenja ljubljanske župe zaključila s posredovanjem zveze SKJ, ki je v letu 1940 kot načelnika ustoličila A. Vrhovca, kot načelnico Ado Mužinovo in kot župnega starosto V. Murnika. S tem je vodenje župe po daljšem času ponovno prešlo v roke Ljubljanskega Sokola. Župni načelnik A. Vrhovec je bil sodelavec ilegalnega odbora in delegacija oefovskih sokolov je z njegovim posredovanjem oktobra 1941 obiskala zadnjega župnega starosto V. Murnika, ki jih je podprl in naj bi dejal, da če bi bil mlajši, bi šel z njimi. Na drugi strani je bivši starosta SKJ Engelbert Gangl v maju 1941 obiskal bivšega člana župne uprave L. Bevca in ga pozval k organiziranju odpora. Kdo pa je njima podelil mandat? Murnik, Vrhovec? In kakšen smisel ima to natezanje ob dejstvu, da je bilo vojno stanje, okupacija, da je bila sokolska organizacija ukinjena, da so bile telovadnice prevzete za potrebe okupacijskega vojaštva ali pa fašistične telesnovzgojne organizacije GILL? Gre zgolj za negiranje NOB in negiranje avtonomnega državotvornega sokolskega prispevka v odporu proti okupaciji in borbi za osvoboditev, ki je bila skladna s sokolsko vzgojo in etiko ter poudarkom narodne in državne svobode? Lubej in Polič sta vstopila v partijo med vojno, Rus pa po Informbiroju, torej po vojni. Da so bili med članstvom SKJ komunisti, pa drži. Biti komunist je tedaj pomenilo biti tako idealist kot sovražnik države, ali pa je bila to nevarna psovka, diskreditacija in nevarna obtožba. In nenazadnje, ali je bilo vseh 270 izključenih taborjanov komunistov? In če so bili, zakaj bi jih sprejemala druga društva?

Podobno nedosledno je bil poudarjen bojkot komunizma in partizanstva s strani vseh vrhunskih telovadcev. Pa vendar je bil oefovec olimpionik Janez Porenta ustreljen kot talec leta 1942 v Gramozni jami. Reprezentantka Jelica Vazzaz je bila leta 1943 kot oefovka ujeta in internirana v Ravensbrück, po drugi vojni pa na primer vrsto let učiteljica na Fakulteti za šport oziroma njenih predhodnicah. Vrhunski telovadci resda niso odšli v partizanske enote, bili so, primerno razmeram in sokolskonazorskim pogledom, tako pristaši OF kot tudi Sokolske legije, internirani zaradi ilegale ali pa neopredeljeni. Na drugi strani je bil na primer olimpionik Edvard Antosiewicz vodja Sokolske legije, potem pa leta 1944 ujet in interniran v Dachau. Širše članstvo je večinsko podprlo OF, politično pa je med vojno vstopalo v partijo. Boris Kidrič je konec leta 1942 pisal Titu, da so najmočnejše partijske zveze s sokoli, ki »sploh nočejo nastopati kot politična organizacija, ampak samo kot 'nacionalisti'« … »To enotnost z njimi bomo tudi dalje krepili, ker nam je resnično dala močno podporo za ohranitev OF…«

Sledili so partizanska zmaga, osvoboditev in po besedah kolega Čuka sokolska »ukinitev«, ki je vezana na ponovno organiziranje javnega in društvenega življenja na osnovah sovjetskega vzora fizkulture; to je pomenilo združitev telovadca in športnika v enotno društvo. Osrednje telo je bil v letu 1945 Fizkulturni odbor Slovenije, ki je v osrednjem odboru pustil prazna mesta za sokolske odbornike. Ti so se o vstopu v fizkulturo odločali julija 1945 na Taboru in se odločili za vstop, podprl ga je tudi zadnji starosta ljubljanske župe V. Murnik; no ja, kdo bo rekel s pištolo/OZNO za vratom. Pozneje, po reorganiziranju fizkulture in tudi razmišljanju o ponovnem sokolskem poimenovanju ter pogovoru z Edvardom Kardeljem na jugoslovanski ravni ter ob dejstvu o medvojni delitvi na partizanski in četniški del, ki je bil močnejši zlasti v južnejših delih Jugoslavije, so se telovadci leta 1951 odločili za ime Partizan. Je pa tudi dejstvo, da na državni ravni ni bilo povsod navdušenja nad sokolskim poimenovanjem, saj je sokolstvo imelo po Jugoslaviji različne vloge in je različno delovalo.

Sokolska telovadba na Slovenskem se je s Partizanom nadaljevala, bivši sokoli so prevzemali vodilna mesta v novi organizaciji, tudi V. Murnik je ostal avtoriteta, trener Miroslava Cerarja je bil sokol, olimpionik in oefovec Boris Gregorka. Sokolski jugoslovanski nacionalizem je bil opuščen, ne pa tudi jugoslovanstvo in bratstvo, vendar v nasprotju s sokolskim integralnim jugoslovanstvom (to je enotnim jugoslovanskim narodom s plemeni Slovencev, Hrvatov in Srbov) federativno jugoslovanstvo, zato tudi organizacija Partizan Slovenije.

Prav tako ni le črno-bela in oznovska zgodba o Leonu Štuklju, ki je bil ob koncu vojne obtožen sodelovanja s plavo gardo in zaprt. Nedvomno ga je bremenilo tudi imenovanje za ministra za telesno vzgojo v Narodnem svetu maja 1945, ki naj bi prevzel vodenje avtonomne Slovenije v okviru demokratične federativne kraljevine Jugoslavije ter klical Angleže in Američane, kar pa je bil predvsem neuspel politični manever za izvitje iz krempljev kolaboracionizma. Štukelj je v sodnem procesu dokazal nedolžnost in bil oproščen! Z družino se je vrnil v Maribor, ni pa več dobil službe na sodišču in je bil tudi kakšno leto brezposeln. Težka leta je prebrodil z delom v svakovi odvetniški pisarni, nato se je zaposlil v gostinskem podjetju in se sredi šestdesetih let upokojil. Konec šestdesetih let je bil imenovan za častnega občana Novega mesta in bil v družbi zlatih olimpijcev na proslavi 50-letnice (1919–1969) Jugoslovanskega olimpijskega odbora v Zagrebu. Leta 1970 je bil častni gost Svetovnega prvenstva v gimnastiki v Ljubljani, v osemdesetih letih je izšla njegova avtobiografija, leta 1991 pa je bil z Miroslavom Cerarjem soustanovitelj OKS. V letu 1992 je bil s slovensko olimpijsko reprezentanco na olimpijskih igrah v Barceloni, kjer ga je sprejel predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja J. A. Samaranch in bil nad njim navdušen. Pika na i je bilo njegovo vkorakanje na svečani oder na otvoritvi olimpijskih iger v Atlanti leta 1996 kot najstarejšega še živečega olimpionika.

Na drugi strani je bil izpostavljen Josip Rus, ki ali ni razumel sokolske ideje ali pa je bil pokvarjen. Izrečene so bile težke besede, zlasti če prebiramo njegova sokolska razmišljanja v reviji Sokol ali pa zbrana v delu Pričevanja in spomini Josipa Rusa Andreja, s spremno besedo dr. Jurija Perovška.

DR. TOMAŽ PAVLIN, Ljubljana