Ko takšne neumnosti govori visoki predstavnik Republike Slovenije v hramu demokracije, se je treba vprašati, ali je to predstavnik ljudstva ali predstavnik samega sebe, svoje stranke, svojega vodje in ali je oziroma so navedeni še vedno dolžniki sindikata strojnega osebja Slovenskih železnic.
Zato v nadaljevanju na kratko navajam dejstva in argumente, ki kažejo na to, kdo in kako je preprečil napovedan miting resnice v Ljubljani:
– ob napovedi mitinga resnice za 25. marec 1989 je takratni republiški sekretar za notranje zadeve imenoval novo vodstvo Posebne enote milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve (PEM), ki je imela 1391 miličnikov in rezervnih miličnikov;
– v Upravi milice RSNZ so 22. marca 1989 izdelali prvi načrt operativnih ukrepov organov za notranje zadeve (ONZ) za preprečitev mitinga na območju SR Slovenije (v Ljubljani), kjer se je opredelila tudi vloga PEM. Konec meseca decembra je bila sklicana celotna Posebna enota milice in bila po posebnem načrtu razporejena v pomoč posameznim upravam za notranje zadeve (UNZ), rezerva pa je bila v pripravljenosti;
– ob tekmi Olimpija : Crvena zvezda 11. novembra 1989 v Ljubljani je milica preizkusila načrt varovanja, ki je bil pripravljen za miting resnice, in ga prilagodila varovanju nogometne tekme;
– 20. novembra 1989 je ljubljanski mestni sekretariat za notranje zadeve (MSNZ Ljubljana) izdal odločbo, s katero je zavrnil vlogo organizatorjev za javni shod v Ljubljani. Odločba je bila izdana na podlagi 12. člena takrat veljavnega zakona o javnih shodih in javnih prireditvah z utemeljitvijo, da po presoji vloge, njene dopolnitve in posledic, ki jih napovedani shod že ima v slovenski javnosti, javnega shoda ni mogoče dovoliti. MSNZ Ljubljana je namreč ocenil, da je na shodu, kot je razvidno iz vloge, mogoče pričakovati dejavnosti, ki niso skladne z zakonom in katerih namen je razbijanje bratstva in enotnosti, enakopravnosti narodov in narodnosti Jugoslavije ter razpihovanje nacionalnega sovraštva in nestrpnosti, zlasti pa dejavnosti, katerih namen je nasilen potek javnega shoda ter motenje javnega reda in miru;
– Skupščina SR Slovenije je 22. novembra 1989 obravnavala razmere v zvezi z mitingom in odločbo MSNZ Ljubljana ter podprla odločitev in pristojnim organom naložila, da zagotovijo spoštovanje te odločitve ter varnost in suverenost SR Slovenije (Zapisniki 9. skupne seje Skupščine SRS, 22. november 1989);
– 25. novembra 1989 je bil vsem načelnikom UNZ in centrom službe državne varnosti poslan načrt ukrepov ONZ v zvezi z mitingom v Ljubljani 1. decembra 1989, pod imenom Akcija Sever (1989), UNZ pa so morale konkretizirati operativne naloge za svoje območje;
– 27. novembra 1989 je Predsedstvo SR Slovenije ugotovilo, da so zaradi nadaljnjih dejavnosti v SAP Kosovo in nekaterih drugih delih Socialistične federativne republike Jugoslavije z organizacijo mitinga 1. decembra 1989 v Ljubljani, ki ga je pristojni organ prepovedal z odločbo, nastale okoliščine, ko je za zavarovanje javnega reda, življenja ljudi in njihovega premoženja treba sprejeti ukrepe iz prvega odstavka 12. člena zakona o notranjih zadevah, ter o tem obvestilo Izvršni svet Skupščine SR Slovenije;
– v skladu z odločitvijo Predsedstva SR Slovenije je Izvršni svet Skupščine SR Slovenije še isti dan sprejel sklep, s katerim je republiškega sekretarja za notranje zadeve pooblastil, da sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti;
– 28. novembra 1989 je potekal sestanek s predsedniki slovenskih občinskih izvršnih svetov, ki ga je sklical Republiški izvršni svet SRS. Sestanka se je udeležil namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve in na njem poročal o pripravah ONZ za preprečitev mitinga, s čimer so se udeleženci strinjali in podprli aktivnosti milice ter organov za notranje zadeve.
Republiški sekretar za notranje zadeve je 29. novembra 1989 v skladu z zgornjimi odločitvami izdal tri odredbe, in sicer o:
– prepovedi gibanja vsem osebam, ki so namenjene na javne shode ali prireditve, prepovedane z odredbo republiškega sekretarja za notranje zadeve;
– prepovedi prometa vseh motornih vozil, s katerimi se prevažajo osebe, namenjene na prepovedane javne shode in javne prireditve;
– prepovedi sestajanja občanov na javnih mestih in javnih prireditvah.
Za preprečitev mitinga resnice je bil zelo pomemben oster nastop republiškega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, ki mu je na razširjenem kolegiju zveznega sekretarja za notranje zadeve 28. novembra 1989 v Zagrebu uspelo prepričati zveznega sekretarja, da je le-ta po kolegiju prepričal pristojne v Beogradu in vodstvih republik, da so sami odpovedali prihod mitingašev v Ljubljano. Uspelo mu je, ker je zelo jasno razložil naše načrte za preprečitev mitinga, ker je predstavil usposobljenost in pripravljenost milice in delavcev ONZ ter ker je poudaril, da preprečitev mitinga ni le volja vodstva RSNZ in republiške oblasti, temveč je to volja slovenskih državljank in državljanov. Pri tem je najbolj zalegla grožnja, da se bodo mitingaši že na meji srečali z oboroženo silo in da bodo postali njeni ujetniki daleč od Ljubljane.
Po sestanku v Zagrebu ni bilo povsem gotovo, da bo miting odpovedan. Zato je operativni štab RSNZ načrtoval ukrepe, kot da miting bo. Treba je bilo operativno pokriti celotno Slovenijo za primer, če bi se mitingaši usmerili v katero drugo mesto ali celo v več mest v Sloveniji, okrepiti pa smo morali tudi varovanje cestnih mejnih prehodov, ker so se udeleženci mitinga z vlakov preusmerili na avtobuse.
Ko so začele prihajati informacije o odpovedi odhodov mitingašev, je operativni štab temu primerno zmanjševal načrtovane ukrepe. Ker je bila akcija Sever tudi velik finančni zalogaj, smo v eni noči tudi večkrat spreminjali obseg ukrepov. Operativni štab akcije Sever je v sodelovanju z vsemi službami ONZ akcijo pripravil in izvedel prizadevno, strokovno in racionalno.
Ljudje v Sloveniji so bili zaradi predvidenega mitinga zelo vznemirjeni, zato so zelo pozorno spremljali delo milice. Številni med njimi so ponudili svoje neposredno sodelovanje. To je bilo tudi najboljše merilo zaupanja slovenski milici. Ko je bilo jasno, da je miting preprečen, so ljudje – ne le iz Ljubljane – organom za notranje zadeve izrekli številne pohvale in zahvale. To potrjuje tudi raziskava slovenskega javnega mnenja, izvedena v letu 1990, ko so državljanke in državljani z 92,7 odstotka potrdili, da sta milica in slovenska oblast ravnali pravilno, ko sta preprečili miting resnice. Molčali pa so tisti, ki so se v tem obdobju v Sloveniji zelo trudili, da bi kar najbolj diskreditirali organe za notranje zadeve in milico pred slovensko javnostjo. To nekateri počnejo še danes, tudi Jože Tanko v svojem govoru.
Čeprav spoštujemo odločnost in dobronamernost sindikata strojnega osebja slovenskih železnic, ko je odpovedal vožnjo vlakov v Slovenijo, je smešna trditev podpredsednika DZ Jožeta Tanka, da sta Slavko Kmetič in sindikat strojnega osebja preprečila miting resnice. Če že privolimo v Tankovo tolmačenje, je treba povedati, da je velik del mitingašev nameraval priti po cestah, po katerih pa vlaki ne vozijo. Še več, po obvestilu v javnosti, da strojno osebje ne bo vozilo vlakov, se je število najavljenih avtobusov občutno povečalo, kar je povzročilo, da je bilo treba miličnike v še večjem obsegu usmeriti na cestne mejne prehode, da bi lahko preprečili miting resnice v Ljubljani ali kakšnem drugem mestu ali kraju v Sloveniji.
Ob zaključku naj omenim, da je republiški sekretar Črne gore na kolegiju zveznega sekretarja za notranje zadeve 28. novembra 1989 poročal, da bo avtobuse na miting resnice v Ljubljano spremljala tudi cisterna z gorivom, ker v BiH takrat ni bilo bencina, ter da bo mitingaše spremljalo še 40 črnogorskih miličnikov. Drugi sekretarji niso poročali o tem, ker jih je naš sekretar prekinil in povedal, da mitinga v Ljubljani oziroma v Sloveniji ne bo.
DR. TOMAŽ ČAS, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever
