Od višine se mu v sodu ne zvrti

Sredi novembra je napočil trenutek. Helikopter ga je spustil v sod, kjer se je začela Krugerjeva pustolovščina, za katero danes več ne ve, čemu se je je sploh lotil. Večtedensko življenje v sodu ni preprosta stvar. Resda je imel prelep razgled čez pokrajino, a dnevi pri podiranju svetovnega rekorda so bili vseeno dolgi. Čas si je krajšal s pogovori z obiskovalci, svoje doživljaje pa je objavljal tudi na spletnih družbenih omrežjih. Hrano so mu pripravljali v okoliških restavracijah, v njegovo slab kvadratni meter veliko domovanje pa so mu jo dostavljali z vitlom, ki so ga pritrdili na nevsakdanjo konstrukcijo. Iz nje se je proti tlom vila tudi dolga cev, preko katere je Kruger opravljal vsakdanje potrebe. Kljuboval je močnemu soncu, zaradi katerega je dobil opekline. Tudi močni nalivi ga niso odplaknili iz soda, do živega mu niso prišle niti strele, ki so oplazile njegovo domovanje. Spanje je bilo zanj dejansko najbolj naporna stvar. Zviti se je moral namreč v embrionalni položaj, da je lahko neudobno zatisnil oči. Vsak dan je tudi telovadil in se raztegoval, da je ohranjal osnovno kondicijo. Na sodu je pred dnevi po 67 dneh podrl svoj stari rekord, a se še kar ni hotel spustili na trdna tla. Čeprav mu že vse preseda, bo poskušal rekord povečati še nekje do 80 dni. V šali pravi, da nov rekord postavlja zato, da ga bo čez čas verjetno spet poskušal podreti. Še dobro, da Kruger nima vsaj ene hibe – vrtoglavice.