Vstopanje in izstopanje v vlak je za človeka brez oviranosti izredno enostavno, pri ljudeh, ki morajo zaradi različnih razlogov uporabljati invalidski voziček, pa je to zelo zahteven projekt. Ko so se trije člani Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske pred časom podali na potovanje od Celja do Ljubljane, so na lastni koži ugotovili, kaj vse s seboj prinaša takšna pot. Kljub izredno ustrežljivemu osebju Slovenskih železnic so se spoprijeli s številnimi težavami.
»Na posameznih postajah so tehnične možnosti vstopa in izstopa v vlak omejene. Šli smo s posebnimi električnimi vozički in za takšne stopniščni vzpenjalnik ni primeren. Na vlakih tudi ni primernega prostora za vozičke. Obstaja sicer en majhen prostor, v katerega pa gresta maksimalno dva vozička. Vlaki so različni, eni so višji, drugi nižji, zato je vkrcanje vanje izredno zahtevno,« nam je pripovedoval Janez Hudej, predsednik Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske. Razveselil pa se je obljube, ki mu jo je dala ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, da bodo vlaki v nekaj letih zamenjani in primerni tudi za osebe z različnimi oviranostmi. »To so naše želje,« je dejal Hudej in pristavil, da sicer človeku, ki je na vozičku, vzame kar precej časa, preden se znajde na zapletenih poteh do javnih ustanov, in da najde na primer parkirišče za invalide. Zato upa, da bo projekt multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi, ki so ga predstavili prejšnji teden, res zaživel ter se razširil na vso Slovenijo, s tem pa dobil pravo uporabno vrednost.
Vsem zagotovljena pravica do gibanja
V Sloveniji živi 170.000 invalidov, kar predstavlja 8,5 odstotka celotne populacije, če k invalidnim osebam prištejemo še preostali ranljivi skupini, vključeni v dosedanji projekt, to so otroci in starejši, dobimo kar 45 odstotkov celotne populacije. Kljub velikim potrebam pa multimodalna mobilnost v našem okolju ni samoumevna.
»Pomembno je, da se vključevanje v družbo in pravica do gibanja zagotovita prav vsem,« je poudaril varuh človekovih pravic Peter Svetina in dodal, da je enakopravno vključevanje ranljivih skupin v družbo rana, ki jo celimo počasi, a vztrajno, tudi s predstavljenim projektom, ki je družbeno odgovorno dejanje.
Javna predstavitev enega izmed najpomembnejših vseslovenskih projektov, namenjenih vključevanju ranljivih skupin, z naslovom Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi je potekala v Narodni galeriji, ki je ena izmed tistih, ki je invalidom dostopna. Cilj družbeno odgovornega in trajnostno naravnanega projekta je vpeljava standardiziranega sistema podatkov za omogočanje fizične in digitalne dostopnosti. Projekt financira ministrstvo za infrastrukturo, izvaja pa Geodetski inštitut Slovenije. Na predstavitvi so bili prisotni tudi partner projekta Beletrina, ki skrbi za spletno dostopnost, ter predstavniki agencije za varnost v prometu, geodetske uprave, različnih ministrstev ter lokalnih skupnosti in ranljivih skupin, ki so v projektu aktivno sodelovali.
Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je povedala, da se stvari da premikati na bolje. »Vsi si želimo biti mobilni, najhitreje priti na določeno mesto in pri tem uporabiti način gibanja, ki nam najbolj ustreza ter nam je najbolj pri roki. Vsak posameznik pa žal nima možnosti biti mobilen na tak način, kot bi si želel. Zato si moramo prizadevati, da bi lahko vsi živeli samostojno življenje. V Sloveniji je bilo v tej smeri storjenega že veliko, je pa še veliko možnosti in prav zato je projekt Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi tako zelo pomemben.«
Za sodelovanje se je zahvalila tudi 21 sodelujočim občinam, ki so se v projekt že vključile, in jih hkrati povabila k še aktivnejšemu skupnemu delu v prihodnje. V načrtu imajo namreč še vključitev novih občin, testiranje metodologije in povezovanje z drugimi državnimi projekti.
Tudi zagovornik načela enakosti Miha Lobnik meni, da se s projektom izboljšuje položaj ranljivih skupin, saj bi morali biti vsi, ne glede na življenjske okoliščine, s katerimi smo zaznamovani, v družbi enaki. Projekt je dober primer proaktivne akcije in ozaveščanja o tem, kaj lahko kot družba spremenimo, da bi odpravili primere izključevanja. »Morda je omogočanje multimodalne mobilnosti res naporno in finančni zalogaj, a je mnogo lažje kot odpravljanje drugih ovir, ki so lahko tudi v glavah,« je sklenil.
Tiskane in spletne karte dostopnosti
Vodja projekta mag. Roman Rener z Geodetskega inštituta Slovenije je povedal, da je digitalna transformacija družbe zahtevala upoštevanje treh vsebinskih dejavnikov. Vpeljali so nove tehnološke rešitve, upoštevali so uporabniške izkušnje, saj so vključili širok krog predstavnikov ranljivih skupin, ter prenesli znanje na lokalno raven in različne ciljne skupine.
V projektu je v tej testni fazi sodelovalo 21 občin, to je približno 700.000 prebivalcev, kar je prineslo kakovostne rezultate. Iz zbranih podatkov, ki so namenjeni prvenstveno občinam in razvijalcem aplikacij, bodo lahko nastale tiskane in spletne karte dostopnosti pa tudi mobilne aplikacije.
Projekt se bo nadaljeval z vključitvijo novih občin in ranljivih skupin ter z vzpostavitvijo participatornega vzdrževanja podatkov, ki jih bodo pošiljali predstavniki ranljivih skupin s terena. Ena izmed občin, ki so bile vključene v projekt, je tudi novomeška mestna občina, njen župan Gregor Macedoni je izpostavil predvsem spletni vidik projekta. Nove tehnologije nam namreč omogočajo nove možnosti pristopanja k mobilnosti. Zbrane podatke bodo uporabili in tudi v prihodnje sodelovali pri njihovem popisovanju. Ključno se mu zdi, da je podatke zbrala oseba, ki je tudi sama gibalno ovirana, zato bodo res služili svojemu namenu, kar je še en korak v smer napredka, pa četudi je ta počasen.
Znajti se morajo sami
Ustanovitelj in vodja projekta pridem.si Aljoša Škaper je povedal, da je začel po poškodbi, ki ga je prikovala na voziček, raziskovati, kam sploh še lahko gre. Ugotovil je, da baza podatkov o dostopni infrastrukturi sploh ne obstaja. Gibalno ovirani so namreč podvrženi vnaprejšnjemu iskanju informacij po spletu, kar pa velikokrat ni urejeno. Tako se morajo znajti sami, ko želijo na primer priti do določene lokacije. Ne vedo, če je pot do tja z vozičkom sploh dostopna, prav tako velikokrat ni jasno napisano, ali je ustanova dostopna invalidom.
Pri projektu je tudi sam sodeloval kot izvajalec, in sicer je zajemal podatke na terenu, poudaril pa je pomen preverjenih in točnih podatkov. Če takšne podatke zajema oseba, ki je gibalno ovirana, pri tem še prečeše celotno mesto in vnese vse pomembne podatke.
Antun Smrdel, sodelavec Arhiva RS na področju prilagajanja dostopnosti arhivskega gradiva za ranljive skupine ter mentor za analizo spletne dostopnosti za slepe uporabnike pri Beletrini, je izpostavil pomen spletne dostopnosti, saj so informacije na spletu edine, ki so dostopne prav vsem, ne glede na oviranost. Naštel je tudi nekaj prilagoditev na spletu, ki pomagajo slepim in slabovidnim, glede fizične dostopnosti pa je dejal, da je za slepe pomembna odsotnost ovir ter kakovost in kontrastnost oznak. »Težava pa je, da tisti, ki stvari načrtujejo, nimajo osebne izkušnje, hkrati pa ne sodelujejo z uporabniki, ki so predstavniki ranljivih skupin,« je opozoril.
V okviru projekta poteka že tudi razvoj aplikacij, ki bodo ranljivim skupinam pomagale k večji dostopnosti. Dušan Rus, direktor podjetja Kopa, je dejal, da so že izdelali popolnoma brezplačen vodnik za koroško regijo. »Digitalizacija je korak k človeku, saj za vsakim dejanjem računalnika stojijo ljudje in uporabniki. Cilj je uporaba aplikacije po vsej Sloveniji, bistvo pa kakovostni in preverjeni podatki o dostopnosti,« je dejal in še enkrat poudaril, da morajo pri tem sodelovati s predstavniki ranljivih skupin, saj lahko samo oni povejo, kaj mora aplikacija ponuditi, da bo uporabnikom prijazna in uporabna.«
