dovolite mi odgovor na vaše pismo pod zgornjim naslovom (Dnevnik, 15. januarja), kjer ste mi odgovorili na moje pismo z 10. januarja. Najprej tisto o »vsiljenem sistemu«. Da, gospod Mihič, na volitvah smo glasovali za samostojnost Slovenije. Nič ni bilo govora o sistemu. Tudi prvi predsednik Milan Kučan ni nekaj mesecev prej ničesar takega omenil z balkona Magistrata. Dobro sem ga pod njim poslušal. Takrat so bile le »sanje – jutri pa bo nov dan«. Vse pa se je kmalu sfižilo s Peterletom. Morda je bila prav zato njegova vladavina tako kratka. Je bil pa pozneje dobro poplačan z večkratnim evropskim poslanstvom, kjer dobiš mesečno tudi toliko, kolikor zasluži čistilka v letu in pol. Podobno je plačana tudi slovenska »tujska legija«, sicer gotovo ne bi prostovoljno nosila glave naprodaj za branjenje predvsem ameriških naftnih interesov na Bližnjem vzhodu ali v s kužnimi boleznimi oboleli Afriki in še kaj. Denar je pač denar.

Sistem kapitalizma je tudi v času Drnovška počasi lezel v podkožje narodovega telesa, vsiljevala pa ga je desnica. Ker nam je nekako nerodno govoriti o kapitalizmu, smo ga prekrstili v neoliberalizem. Ta nam je prodal in še prodaja slovenske banke, podjetja in ustanove zahodnjaškim milijarderjem. Zato moramo za vsako ceno vztrajati v Evropi. Če propade, bomo na cesti vsi, tako kot so danes tisti, ki živijo pod pragom revščine.

Držite mi tudi jedrnato, večkrat ponavljano lekcijo o tem, kaj je demokracija. Gospod Mihič, tukaj se mi čisto majčkeno smilite. Blagostanja ne prinaša demokracija, ampak ekonomija. Komunistična, nedemokratična Kitajska po Mao Cetungu, kjer so še nedavno milijoni umirali od lakote, po napredku že prehiteva Evropo in vašo Ameriko. Veste, pa mi Kitajci niso nič všeč.

Sicer pa me zelo veseli, da ste si s paketi UNRRA sladili mladost. »Trumanova jajca« in mleko v prahu, čokolada in kakav so bili dosegljivi celo Ježku, če jih je ukradel. Tudi jaz bi jih moral, iz istih razlogov kot štipendijo UNRRA – pa ni bila ameriška politična ustanova, ampak povojna dobrodelna organizacija, ki jo je ustanovilo DN (Društvo narodov) za pomoč v vojni osirotelim državam. (Titu pa ni bilo treba nič prosjačiti, kar dali so. Kar zadeva jugoslovanske areste, pa je o njih Cia vedela večinoma prej kot jugoslovanska Udba.) Američani so z veseljem praznili prenatrpana stara skladišča z zalogami.

Jože Centa, Ljubljana