Recenzija romana Lazarjeve ženske: Bombe in bomboni

V roman Lazarjeve ženske je mogoče vstopiti skozi številne vhode. Tu je tradicija obsežnih ruskih epopej, v katerih je intimna Usoda likov neločljivo povezana s pogosto hladno, brezbrižno mašinerijo Zgodovine in neprevidljivih spletov naključja. Tu so zgodbe, ki v celoti slonijo na pretanjeni psihologizaciji, ki jo neredko uokvirja (danes nekoliko preživeli) boj med dobrim in zlom, prepreden z vprašanji etike, morale in filozofije. In spet, žanr družinske sage, kjer si generacije podajajo roke skozi ideologije in vrednostne sisteme, ki so se na območju sodobne ruske države v 20. stoletju izmenjevali z bliskovito hitrostjo. Po drugi strani pa v tem spletu norosti, bolečine in pikrega absurda ne gre pozabiti postmodernih igrivosti kakega Nabokova, Pelevina in Ulicke, pa tiste prilepinovske neposrednosti, ki vse podredi iskanju dobre zgodbe. Roman Marine Stepnove je vse to in še več, prepričljiv in samosvoj dialog z literarno tradicijo, rusko zgodovino in življenjem, v katerem se spletata »gogoljevska komičnost« in »hoffmannovska žalost«. Lazarjeve ženske so predvsem zelo ruski roman.