Številka 30153
Na jetniški obleki je nosila številko 30153. Rdeč trikotnik zraven je naznanjal, da gre za politično zapornico, dopisana črka J je pomenila, da prihaja iz Jugoslavije. »Kriminalci so imeli zelen trikotnik, Cigani črnega, Judje so imeli Davidovo zvezdo. Po tem smo se ločili, nam so pravili rdečkarji,« pripoveduje danes v svoji kuhinjici, medtem ko v štedilniku prasketa ogenj. »Svobodo sem si zapravila na štefanovo leta 1943,« reče. Z možem, s katerim sta se poročila leto dni prej, sta pomagala partizanom. Tistega dne so se dogovorili o podrobnostih, naslednji dan pa je Marija izvršila navodilo in partizanki Tončki, ki je bila zaprta v gestapovskem zaporu v Škofji Loki, s kolesom odpeljala dve ročni granati, paradajzarici. Z njima bi si partizanka izsilila pot na prostost. A načrt pobega se ni izšel, Nemci so partizanko Tončko nepričakovano odpeljali v Begunje. Granato je sprožila na vlaku, eksplozija je ranila njo in nemškega vojaka. V zaslišanjih je izdala Marijo in že naslednji dan so po njo in njenega moža prišli Nemci.
»Moža so ustrelili kot talca, mene pa poslali v žensko taborišče Ravensbrück. Takrat sem bila nihče, ponižali so nas do konca. Ukazali so nam, da se do golega slečemo. Ker sem imela uši, so me ostrigli na balin. Pa še skoraj svežo trajno sem imela! A bila sem mlada, zdrava in utrjena, zato sem lahko tam prisilno delala, prevažala polne samokolnice zemlje in tudi preživela,« je prepričana danes. Prvo zimo je preživela na prostem, drugo vendarle v zavetju barak, kjer je delala v šivalnici. Ko je šivala našitke s kljukastim križem, je to počela s posebno ihto v sebi.
Ostati človek
»Kako ste ohranili človeka v sebi?« jo vprašam.
»Nikoli ne smeš postati žival. Verna nisem, ampak vero v to, kaj se sme in kaj se ne sme – to pa imam!« odvrne.
»Tudi partizanki Tončki, ki me je izdala, sem pozneje na sodišču hotela dati roko. Pa mi njena odvetnica Ljuba Prenner ni dovolila. Najbrž se je bala, da ji bom kaj naredila. Kje pa, jaz sem vse odpustila in zato lahko mirno živim,« nadaljuje in po premisleku pove še eno zgodbo, ki ji je pomagala ohraniti človeka v sebi. »Nekoč sem v taborišču slišala, da je prišel nov transport in da sta na njem tudi dve ženski iz Logatca. V rokah sem držala kuhan krompir, ki smo ga dobili za kosilo. Pa sem stekla do barake in rekla skozi okno: 'Karlina, si res ti?' Krompir sem pustila na polici in stekla nazaj. Ali ga je dobila ona ali so ga pojedle druge, mi je vseeno, jaz sem bila človek.«
Nato je prišel petek, 27. april 1945. »Razdelili so nam pakete Rdečega križa, da jih bomo imeli za na pot. Nismo prav dobro vedeli, kaj se dogaja. Odpeljali so nas iz taborišča, čez dan smo hodili, prenočevali pa kar zunaj v gozdu. V tistem paketu je bilo nekaj hrane in nekatere se niso mogle zadržati. Prehitro so pojedle vse, bilo je preveč, želodec jim je počil. Kar nekaj jih je na poti ostalo… Ni to kruto?« pogleda, ne da bi pričakovala odgovor. Ko so se 5. maja zjutraj zbudili, nemških vojakov ni bilo več nikjer. Takrat so šele dojeli, da so svobodni. Peš, z ladjo po reki in z vlakom čez Maribor se je vrnila domov. »V domači kraj, kjer nisem imela več ne moža, ne stanovanja, ne postelje in ne lončka, iz katerega bi pila,« skomigne. Po okoliških hišah je iskala pohištvo, ki ga je njen pokojni mož mizar naredil pred poroko, da bosta lepše živela. Omaro ima še danes.
Delaj in ubogaj
Marija se je rodila leta 1920 na Kalcah. »Imela sem devet let, ko me je mama poslala k teti v sosednjo vas. Doma nismo imeli nič, naročila mi je, naj delam in ubogam. To mi je ostalo, ubogam še danes, delam pa bolj malo,« se posmeje. Hodila je v italijanske šole. »To je bil čas rapalske meje,« pripomni in čisto brez zadrege prikima, da je že kot majhna punčka čez mejo tihotapila kavo in saharin. Nato je služila pri različnih družinah, za prislužen denar se je obula in oblekla, če je kaj ostalo, je poslala domov mami ali pomagala mlajšemu bratu. »Oh, je bil pregnan. Povedal mi je, da je Mežnarjeva mama umrla in da bo moral nesti križ, pa nima kaj za obleči. Sem mu dala 25 dinarjev za hlače, kmalu za tem pa ugotovila, da Mežnarjeva mama sploh ni umrla. Denar je potreboval za šolski izlet v Kamnik,« je še danes malo jezna, da jo je s takšno lažjo prinesel okoli.
Po vojni in izkušnji s taboriščem ter preboleli tuberkulozi je naposled spoznala svojega drugega moža. »V vojaški bolnišnici je bil šofer, jaz pa sem rabila prevoz v Ljubljano. Štirje smo sedeli v kabini. Naslednji dan sva se srečala v kinu in beseda je dala besedo,« se spominja. Družino sta si ustvarila na Rakeku. »V petih letih sem rodila šest otrok, samo trije so preživeli. Vojna in lakota sta tudi na svobodi terjali svoj davek,« jo stisne.
Sprva je delala kot snažilka v šoli, hodila na različne tečaje, da bi se priučila poklica, pozneje pa si je pokojnino prislužila v pohištveni tovarni Brest. Za priboljšek je skupaj z otroki po okoliških gozdovih nabirala smrekove storže in jih nosila v oljarno, kjer so iz njih stiskali eterično olje.
Vseskozi je bila aktivna v zvezi borcev, pri gasilcih, ki so v njenem srcu še danes lepo zapisani. »Sem njihova podporna članica,« pristavi. Solidarnost je ohranila do danes, ko z velikim veseljem in kljub skromni pokojnini podpira različne humanitarne organizacije.
Vedno za avanture
Še vedno živi sama, vsak dan ji iz šole prinesejo kosilo. Njeni otroci in vnuki so ji pred kratkim želeli urediti dodatek za pomoč in postrežbo, a ne vedo, kako se bo izšlo, saj nima nobenega obremenjujočega zdravniškega izvida, ki bi ga lahko priložili poleg. Ne sladkorne ne povišanega krvnega pritiska, sliši odlično, le vidi bolj slabo. »Še ko padem, padem tako, da si nič ne polomim,« se posmeje stoletnica, ki je bila vedno za nenavadne avanture. Malokateri pust zadnjih 100 let je minil brez nje. Pri sedemdesetih letih je še objela Aljažev stolp na Triglavu, pri devetdesetih je nazadnje obiskala taborišče Ravensbrück in poletela s helikopterjem. Pri 81 letih se je pridružila zetu, ki je šofer v mednarodnem prometu, in skupaj z njim s kamionom prekrižarila Evropo. »Ne vem, kje imam fotografije, sicer bi vam pokazala, kako lezem v kabino in sproti maham zetu, ki me je slikal,« se opravičuje. Na Slivnico je čisto sama prišla leta 2003. Lani so jo tja odpeljali z avtom. »Sem bila kar malo jezna, ker so me zategnili čisto do vrha,« se posmeje in urno pokaže, kako pri stotih letih naredi predklon z dlanmi popolnoma do tal. Ne enkrat – trikrat zapored.
Danes ve, da je zgodovina lepa in grda. »Le pravična naj bo,« še reče ob stisku rok.
