Drama Sin učinkuje kot natančna, zlasti pa boleča vivisekcija akta ločitve staršev (in vzpostavitev novih družin), s poudarkom na naknadni psihološki razbolelosti, razklanosti in brezupnosti otroka. Zanimiv paradoks te konverzacijske drame, kar dobro utrdi tudi uprizoritev, je v spoznanju, da inflacija medosebnih pogovorov še nič ne pomeni, še manj pomaga, če ne obravnava pravih in potrebnih tem. Nenehna komunikacija je tu v resnici le odraz psihološke nepomirjenosti in krinka za reševanje težav, ki v resnici še niti ozaveščene niso.
Narativnost dogajanja je zasnovana kot fluidna montaža (filmskih) sekvenc, ki so pogosto abruptno prekinjene, pa vendar vsakič znova hipno zelo jasno definirane v času, prostoru in temperaturi prizora. Ne le gostota dialogov, predvsem predispozicija dokaj klasične dramske strukture nekako logično in morda pričakovano pelje v uprizoritveno namero, da se dogajanje ohranja neokrnjeno, brez pretiranih vizualnih, zvočnih ali drugih referenčnih oblog. Režija Eduarda Milerja in dramaturško centriranje Žanine Mirčevske sta prvenstveno usmerjena v igralsko dinamiko, dosledno vzpostavljanje zunanjih in notranjih razmerij med liki (njihovo odrsko »geometrijo«), ki jih sprotno definirajo in temeljno zaznamujejo pogovori, največkrat verbalni obračuni, izpadi, a na drugi strani tudi uporni molk in pridušene tišine. Vsa barvitost, slikovitost, dramatičnost in prostorskost je zakoreninjena v partituri dialogov in psiholoških napetostih dramskih oseb, zato kontrast, da so umeščene v brezosebno, temačno, zamolklo, reducirano, zgolj minimalistično stilizirano scensko okolje (scenograf Jean Guy Lecat), povsem utemeljuje svoj namen.
Psihološki profili razkrojene družine so zastavljeni kot razrita sidrišča ran, praznine, bolečine, nenehnega bega pred lastno resnico, povrhu pa še zaslepljeni z vero, da je »svobodna izbira« o prihodnosti že hkrati učinkovit pobeg pred (nerazčiščeno) preteklostjo. Interpretacija igralske zasedbe je izjemno (morda mestoma pretirano) ekspresivna, neposredna, izhaja iz ideje popolne identifikacije z likom, vsebina se jih preprosto vseobsežno »dotakne«. Polona Juh, Branko Šturbej, Gašper Lovrec, Saša Pavlin Stošić in Robert Waltl izčiščeno razgrnejo »vzorčni primer« destruktivnih stranskih učinkov na eni strani otopele sodobne družbe, na drugi odtujene družine. Predvsem pa je to drama o sinu, ranljivem bitju, v katero se nepovratno naselijo vsi kriki in vse zamolčanosti bližnjih, otrok, ki vase posrka, kar drugi prezrejo. Tragični portret poškodovanega sodobnega mladostnika zagotovo naslavlja vse generacije. Nekaterim kot preventiva, drugim kot opomin.
