Tine Grgurevič je slovenski skladatelj in pianist, ki je svojo glasbeno izobrazbo pridobil v Rotterdamu, kjer je študiral jazz, od leta 2012 pa ustvarja pod imenom Bowrain. Leta 2014 je izdal svoj prvi elektronski album Far Out, ki ga je premierno predstavil v Amsterdamu, v dvorani Sugarfactory, pozneje pa z njim nastopal pred različnimi glasbenimi skupinami, tudi LAMB. Čeprav je glasbenik, ga pri nas marsikdo pozna predvsem po njegovem sodelovanju z vizualnimi umetniki, kot je na primer JAŠA, s katerim je Slovenijo zastopal na 56. Beneškem bienalu sodobne umetnosti. V projektu Zaklop/Nasilna nuja za utelešeno prisotnost je bil skupaj z Janezom Vidrihom - Junzijem avtor zvoka oziroma glasbe kot tudi eden od performerjev.
Bowrainove glasbe se največkrat drži pridevnik ambientalna, sam sebe pa vidi kot filmskega glasbenika, čeprav do zdaj priložnosti za filmsko glasbeno ustvarjanje še ni bilo. Čeprav sta bila albuma Far Out in Distracted elektronska, Grgureviča pot spet vodi k jazzu: k imporvizaciji, k delu v kolektivu, pa tudi k odkrivanju novih poti in svetov.
Z Druge godbe v Južno Afriko
Grgureviča je naključje namreč po lanski Drugi godbi odneslo v Južno Afriko. Južnoafriška skupina The Brother Moves On je za svoj nastop v Ljubljani potrebovala glasbeno okrepitev, saj je eden od članov skupino zapustil sredi turneje. Na pomoč so poklicali Grgureviča, ki se je s skupino spoznal dan pred nastopom, nato pa z njimi uspešno odigral koncert, ki je temeljil na skupinski improvizaciji. Ta ga je spodbudil, da s skupino naredi tudi nekaj načrtov za prihodnost.
»Ker je koncert uspel, je glavni vokalist Siyabonga Mthembu takoj predlagal, da bi skupaj posneli ploščo, jaz pa sem se pozneje odločil, da jih kontaktiram in predlagam, da jih obiščem v Johannesburgu, od koder so,« dogodek opisuje Grgurevič. Enomesečna rezidenca, med katero naj bi enkrat tedensko vodil jam sessione, je seveda prinesla nekaj glasbenih vplivov, a bolj kot zvok se je Grgureviča prijel tamkajšnji način ustvarjanja.
To je Afrika
»Čeprav sem sam v Johannesburg prišel z velikimi ambicijami, se je izkazalo, da gre za precej težavno skupino, ki je skupaj že 10 let in so tudi temu primerno med seboj rokenrolovsko skregani. Tam nikoli ne veš, ali jam session bo ali ne, na kar me je opozoril že Siya. Ta mi je pred prihodom rekel: samo zapomni si, TIA – This Is Africa, torej To je Afrika. Ko sem ga vprašal, kaj to pomeni, je samo rekel: boš že videl.«
»V praksi je to pomenilo, da urniki ne pomenijo nič, da se kdaj zgodi, da se dogovoriš za snemanje, pa potem glavnega vokalista ni, ker imata z ženo obletnico. Cel kup stvari, za katere se dogovoriš, se ne zgodi, če pa se že ekipa dobi ob dogovorjenem terminu, se pogosto zgodi, da nato počne nekaj povsem drugega, kot je bilo načrtovano,« se spominja Grgurevič. »In to je konstantna improvizacija.«
Ko se je sprijaznil z načinom dela, je tudi opustil idejo, da bi skupina izvajala njegovo glasbo. »Precej hitro sem ugotovil, da se moram jaz priključiti njim oziroma da moram jaz slediti skupini. Vse je torej potekalo povsem drugače, kot sem pričakoval.« Domov se je tako resda vrnil z glasbenimi vplivi, a predvsem se je sam vrnil v jazzovski del svojega ustvarjanja, k živi glasbi, za katero »ne veš točno, kakšna bo, dokler ni izvedena v živo, kar je seveda precej drugače kot ustvarjanje elektronske glasbe, kjer si velik del procesa sam. V Johannesburgu je normalno, da se ves čas družiš. Če si kdaj sam doma, te vprašajo, ali si mogoče bolan oziroma kaj je narobe.«
V Kinu Šiška z Dragom Ivanušo
Petkov koncert bo tako sicer vnaprej skomponiran in zaranžiran, a kot pravi Grgurevič, ne ve, kako bo zvenel, dokler ne bo izveden. Uvod v koncert bo naredil Drago Ivanuša, ki je svoj del naslovil 10 minut sreče, pri čemer je nastop pospremil s citatom slovenskega filozofa Slavoja Žižka, da je sreča za oportuniste ter da resnični mojstri niso nikoli srečni, sreča je kategorija sužnjev. »Drago Ivanuša je za mene zanimiv kot starešina, izkušeni glasbenik, s katerim sva že dlje povezana, nisva pa še nikoli sodelovala. On bo odprl koncert in na njegov naslov sem tudi sam odgovoril, zato se koncert imenuje 2020 Seconds(a)live. Seveda pa Ivanuša ne bo samo predizvajalec, temveč bo tudi del koncerta,« a podrobnosti o tem Grgurevič ni želel izdati.
Mimogrede, to ne bo prvič, da bo Bowrainovo delo povezano z Žižkovimi besedami. Pred časom je Grgurevič namreč odigral enega od Žižkovih govorov. »To sicer ni nova ideja, saj sta pred mano to storila najmanj dva glasbenika, a gre za zanimiv koncept. Vsak govor ima namreč svoj ritem in melodijo, ko pa ima ritem in melodijo, to pomeni, da ga lahko posnameš, zapišeš, mu dodaš akorde in se ga naučiš. To sem naredil tudi z Žižkovim govorom.«
Grgureviča zelo zanima melodija govora. Na najnovejšem singlu Slow Down je na primer prej omenjeni Siya Mthembu na Grgurevičevo glasbo odrecitiral besedilo. »Zanima me govor kot medij. Rad poslušam govore, saj je vsak govor že performans. Zanimivo mi je gledati politike, kako znajo z retoričnimi spretnostmi prepričati, četudi govorijo neumnosti, pa tudi kako kdaj znajo dobro sporočilo ubiti s slabim nastopom.
Filmska glasba, ki je za zdaj še brez filma
Tine Grgurevič svojo glasbo opisuje kot filmsko, čeprav še nikoli ni skladal za film. »Za zdaj še ni bilo te priložnosti, si pa tega zelo želim. No, mogoče pa je dovolj, da delam glasbo, ki ustvarja neki svoj film. Filmska glasba mi je všeč, ker ima moč, da ustvarja vzdušje, da je prisotna, hkrati pa je tudi ni.«
Poleg sodelovanja z drugimi, naslednji singel je sodelovanje z Lukom Uršičem - KALU, Back To (the) Nature, pa Bowrain napoveduje samostojno klavirsko ploščo. Te se je sicer že večkrat lotil, a na koncu nikoli ni bila solo, se pošali Grgurevič.
