Ne, ne bom bentila čez turiste. Nič nimam proti njim. Ne odžirajo mi ne stanovanja, ne dela, ne hrane, ravno nasprotno: če po središču mesta postopa več lačnih ljudi, bomo vsi dobili kaj boljšega za pod zob, sem prepričana. Dobro, v imenu tehtnih kolumnističnih zapisov vedno velja spremeniti zorni kot. Če se na mestne ulice in trge, po katerih se razlivajo turistične povorke, ozrem iz perspektive manj privilegiranih, ki si zaradi vse višjih najemnin ne morejo več privoščiti bivanja v Ljubljani, je položaj res manj radosten. Toda tudi ta kovanec ima dve plati: mar niso tudi tisti, ki izganjajo turiste z ljubljanskih ulic in trgov, kdaj sami turisti? Mar ne sedajo tudi oni na nizkocenovce, ki jih nato izpljunejo v kakšni obljudeni evropski prestolnici, kjer vrvež ne potihne do zgodnjih jutranjih ur? Mar se tudi oni včasih ne obnašajo kot čisto pravi turisti, ki so v drugo mesto prišli uživat, ne da bi si belili glavo, kako se ob tem počutijo domorodci? Mar se ne vedemo včasih vsi kot želve rdečevratke, ki jih je na informacijskih tablah ob bregu Koseškega bajerja genialno upodobil neznani umetnik: v znani maniri invazivnih tujerodnih vrst se prikradejo tiho in zvito, da jih staroselci, avtohtone slovenske močvirske sklednice, sprejmejo odprtih rok. A že na naslednji sličici pridejo do izraza njihove prave barve: na plažo privlečejo zložljive ležalnike, napihljive žoge in rokavčke, tranzistorje z glasno glasbo in sploh vse, zaradi česar se dotlej mirna eksistenca staroselcev sprevrže v moro.
Spreminjati zorni kot ni pomembno samo pri pisanju, temveč v življenju nasploh. Temu se reče tudi empatija in ob tem se večkrat spomnim na ganljive pripovedi o materah, ki so ob koncu druge svetovne vojne, ko so se pripadniki različnih vojska vračali domov, dajale piti in jesti mladim fantom, ne glede na barvo njihovih uniform. V upanju, da nekje daleč stran kakšna tuja mati tako pomaga njihovim sinovom.
Najlaže je zaloputniti vrata ali bentiti. Če pogledaš podrobneje in z vseh strani, pa stvari niso več tako enostavne. Tako kot pri pozivanju k bojkotu nakupovanja, ker da je naš svet preveč materialističen in ker imamo že vsi vse, in to v več izvodih, je tudi pri omejevanju turizma treba biti previden. S tem povezano število delovnih mest je nezanemarljivo in drastične odločitve bi prinesle drastične posledice. Aktivistični pogledi so neredko zelo entuziastični, a tudi kratkovidni. Zatorej ne bodimo želve rdečevratke – ne doma ne na tujem. Ali še bolje: ne bodimo licemerski. To ni samo nesramno, ampak tudi trapasto in kaže na pomanjkanje empatije.
