Kritika opere Devica Orleanska v ljubljanski Operi: Dobra izvedba problematičnega dela
Vzneseni mit Ivane Orleanske ni mogel zaobiti operne ustvarjalnosti 19. stoletja, nepreklicno pa ji je bil usojen po umetniško in idejno odmevni Schillerjevi literarni intervenciji. Vendar operna poskusa Verdija in Čajkovskega, naslonjena bolj ali manj na Schillerjevo tragedijo, nista preveč posrečena, temveč predvsem zrcalita navzkrižje med privzeto oblikovalsko konvencijo in oprimki skladateljsko izvirnega. Odrska prisotnost obeh del – sicer sporadična – deluje v našem času nekoliko nenavadno. Še najbolj priročno si jo razložimo z domnevami o primadonsko motiviranem ozadju, na primer z repertoarno željo Netrebkove (Verdijeva junakinja) ali pa s tesituro naslovne vloge pri Čajkovskem kot »primernim« odrskim slovesom priletne sopranistke (Frenijeva, 2005). Toda zakaj Ivana (Čajkovskega) v slovenskem prostoru, ki se nikakor ne more pohvaliti s temeljito skrbjo za raznolik repertoar?
Devica Orleanska: ob imenitni animaciji solistov in zbora je Frank Van Laecke vzpostavil dramski tok v nadčasovno temačnem ozračju katastrofe, vojne in trpljenja ter ga prežel s tragiškim sočutjem do junakinjine preizkušnje – in tudi do »slepote« sveta. (Foto: Darja Štravs Tisu)
Aktualna predstava ljubljanske Opere, očitno poustvarjalski plod močne kohezije med režijskim in dirigentskim delom, nam resda ni dala prepričljivega odgovora, že n...
S konico konice jezika, peta pesniška zbirka Boruta Gombača, ki je izšla petnajst let po avtorjevem pesniškem prvencu Razblinjene dlani, nagrajenem z...