Bivši predsednik Karl Erjavec je skrbel primarno za svoje koristi in koristi svojega klientelnega kroga, vladal je absolutistično, posvetovanja s članstvom ni poznal. Šel se je visoko politiko in zasedal mesta ministrov na področjih, ki jih ne pozna in ki z upokojenci nimajo nič skupnega. Nazadnje je bil minister v dveh resorjih, od katerih imamo najmanj koristi in največ težav. Stranka se je tudi uklonila zasebnemu zavarovalniškemu lobiju, čeprav bi DeSUS moral prvi zahtevati spremembo v Evropi unikatnega dodatnega obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki z nepotrebnimi stroški zasebnih operaterjev obremenjuje zdravstveno blagajno kar za več kot 185.000 evrov prav vsak dan.
Zato je bila stranka ugrabljena, z njo pa tudi vsi upokojenci, ki od svoje stranke niso dobili nič, niti tistega, kar jim po zakonih in dogovorih pripada. Težko je verjeti, da so denimo ves ta čas imeli moški nižji odmerni odstotek pri odmeri pokojnin, kot so ga imele ženske. Kot da nismo v isti državi in kot da niso moški enakopravni z ženskami in kot da nimamo ustave. Tudi tega DeSUS 20 let ni videl in ni ukrepal, zato ni čudno, da je že davno izgubil verodostojnost in da se pojavljajo novi in novi »predstavniki« upokojencev.
Ali lahko od novega vodstva pričakujemo dobre spremembe? Na prvi pogled nikakor. Predsedovanje je prevzela gospa, ki vodi ministrstvo, ki nima nič z upokojenci in na katerem se ni izkazala z operativno sposobnostjo in smislom za sodelovanje in demokratičnost. Tudi ni upokojenka. Kako lahko interese upokojencev zastopa nekdo, ki ni upokojen in ki nima slabe pokojnine? Ali med več sto tisoč upokojenci niso mogli najti enega ali več kompetentnih in v interesne sfere neukleščenih ljudi, ki bi vodili stranko v interesu najbolj nebogljene skupine občanov? Ali bi zaupali predsedovanje ribiškemu društvu nekomu, ki ni ribič? Ali predsedovanje SAZU nekomu, ki ni akademik? Ali predsedovanje društvu umetnikov ali pisateljev nekomu, ki ni umetnik? Nikakor. Gre za osnovno legitimacijo, ki jo vodja mora imeti. Le stranka DeSUS gre že v drugo izvoliti nekoga, ki ima cel kup funkcij in dela in bo z novo funkcijo in dodatno plačo še bolj zajadral v vode interesnih in političnih krogov.
Po eni strani se mi ta izvolitev zdi smešna, po drugi strani pa je videti kot trojanski konj politike, ki hoče imeti mir pred legitimnimi pravicami in zahtevami ter pričakovanji skupine ljudi, ki so aktualni nacionalni standard (kar je ostalo od levega in desnega roparskega pohoda) ustvarili. Zato se nam upokojencem ne piše nič dobrega, ostalo bo vse po starem, le igralci se bodo zamenjali. Spet bo veliko besed in malo dejanj. Ostali bomo v začaranem krogu klientelnih ugrabitev in gasilskih akcij, s katerimi bodo gasili požare svoje nezmožnosti političnega delovanja, ki bi bilo transparentno, odprto in predvsem participativno.
K tej žalostni situaciji veliko pripomore tudi način financiranja političnih strank, ki se interno obnašajo kot podjetja. Stranke dobivajo denar glede na število prejetih glasov, kar nima nikakršne povezave z njihovimi objektivnimi potrebami. Namesto tega bi morale dobivati le državno brezplačno infrastrukturno pomoč za svoje delovanje, kar bi bilo edino pošteno do vseh strank in bi iz politike izrinilo lovce na denar in osebne koristi. Namreč, le enake materialne možnosti vseh strank lahko zagotavljajo dejansko demokratičnost političnega sistema in volitev.
Nenapisano pravilo, da so predsedniki koalicijskih strank tudi ministri, pa četudi na področjih, o katerih malo vedo in znajo, je še bolj nenavadno in še bolj poudarja osebno klientelno povezanost v politiki, ki naj bi delovala v javnem interesu. Tako imajo ministri in predsedniki strank dve plači za en delovnik, kar je ne le tehnično in etično vprašljivo, ampak je verjetno skregano tudi z delovnopravno zakonodajo. Da pa dveh služb ne morejo istočasno dobro opravljati, je itak vsem jasno.
Bojko Jerman, Dolsko
