Vsakdo je to ponoči že doživel in preživel. V spanju so ga preganjale neznane osebe, on pa se ni mogel braniti. Umirali so mu najbližji, on je bil nemočen. Čutil je, da pada v prepad, in ni bilo rešitve. Taval je sam po puščavi, kjer ni bilo nobene sence. To so strašljive sanje, ki bi jih hotel vsakdo čim prej pozabiti.
Pa bi bilo napačno, kajti prav take sanje nam govorijo, kdo smo in kaj nismo. Profesor psihologije George Domhoff s kalifornijske univerze je dolga leta zbiral sanje in jih analiziral. »Posebno v najtemnejših sanjah je veliko sporočil o nas samih,« je prepričan. In teh sanj se večinoma ne želimo spominjati, saj kažejo temne plati našega jaza. Najdejo nas popolnoma nepripravljene, kakor nas najde nepripravljene deroča poplava.
Skoraj vsak tretji do peti prebivalec razvitega sveta se večkrat v letu premetava v postelji in se želi izviti iz krempljev grozljivih sanjskih podob. Negativne sanje v spanju redno prevladujejo. Toda tudi pri pozitivnih sanjah – če jih sploh imamo – je mogoče opaziti negativni odtenek.
Za Sigmunda Freuda so bile sanje in slike, ki so jih te sanje posredovale, le nočne manifestacije naših najtemnejših in najbolj skritih nagonov. Psihoanalitik je leta 1899 objavil svoje najpomembnejše delo Interpretacija sanj in s tem potrkal na vrata popolnoma nove dimenzije, o kateri ljudje niso vedeli ničesar – podzavesti. Se nam torej ponoči dogaja tisto, na kar si podnevi niti pomisliti ne upamo?
To, da velik del življenja prespimo, nikakor ni izgubljen čas. Čeprav se nam zdi, da je v spanju človek miren, takrat naš organizem še vedno deluje s polno paro. V telesu tedaj poteka življenjsko pomemben proces očiščevanja: obnavljajo se telesne celice, mišice pridobivajo moč, nastaja nova kri. Naš imunski sistem bi se brez nočnega spanja porušil.
Tudi možgani so ponoči zelo aktivni. Izkušnje in informacije dneva se shranjujejo in ocenjujejo. Ugotavljajo, katere informacije so pomembne in jih je treba shraniti, katere pa zavreči. Ta postopek je izjemno pomemben za naše zdravje. Tisti, ki dalj časa ne spi ali pa slabo spi, lahko zboli. Praviloma se pri takem slabem spancu odpadki možganske presnove, ki se pri normalnem spanju razgrajujejo in s tem izginejo, odlagajo v živčnih celicah in lahko povzročajo demenco, diabetes, visok krvni tlak in težave s srcem. Zato je spanje kljub temu, da nam sanje pogosto povzročajo težave, za nas izjemno pomembno.
Sanje naše pradavnine
Po najnovejših ugotovitvah sanje niso slučajno združeni kratki stiki v naših možganih, ni nobene neumnosti ali objestnosti razuma, ki je ušel našemu nadzoru, nobene nevronske nevihte brez pomena, ki pridejo in nato odidejo. Pri sanjah so naši motivacijski centri zelo aktivni, zato predstavljajo sanje miselni proces z določenim ciljem, ki si ga želimo nezavedno uresničiti.
Naše temne sanje govorijo o naših strahovih, neuspehih, jezi, besu, dvomih in frustracijah. V njih padamo v globino, se utapljamo v mlaki, nas zasledujejo v naši lastni hiši, včasih se tak scenarij konča z našo navidezno smrtjo.
Raziskave sanj omogočajo psihoanalitikom tudi vpogled v najzgodnejšo zgodovino človeštva. Naši predniki nam torej niso zapustili samo genov, ampak tudi sanjske slike, prek katerih nam posredujejo svoje izkušnje, spomine in opozorila.
Finski psihoanalitik Antii Revonsuo je pri tem naletel na prastare vzorce. V starih kulturah so ljudje sanjali, da jih ogrožajo tujci ali neznana bitja, ki jih zasledujejo in ugrabljajo. Indijanec iz pragozda Amazonije še danes vidi v sanjah enake slike kot poslovnež iz Londona. Oba sanjata, da padata v globino, da ju nekdo zasleduje, a ne moreta bežati, da zamujata neke priložnosti – Indijanec o tem, da bi lahko ujel neko žival in s tem nahranil družino, poslovnež, da bi lahko poceni kupil delnice in si z dobičkom kupil hišo.
Pri tem ne gre za popolnoma nič drugega kot za fosilne ostanke iz časov naše pradavnine. Tako se lahko nekdo počuti ogroženega zaradi partnerja. Lahko bi zbežal skozi vrata, vendar se jim tako počasi približuje, da ve, da usodi ne bo ušel. V zavestnem stanju bi vsakdo hitro pohitel skozi rešilna vrata. Toda ostati miren in se ne odločiti za brezglavi beg ter s tem napadalca še bolj razdražiti bi bilo tudi pametno.
Toda zanimivo je, da delujejo sanje pri tem kot neka vrsta simulacije preživetja in opozarjajo na nevarnosti ter pripravljajo na realnost življenja. Tisti, ki sanja, je v evolucijski prednosti, saj bo lahko hitreje reagiral na nevarnost v resničnem življenju.
Toda to je le ena stran medalje. Sanje nam odkrivajo nekaj globoko osebnega, ki se nanaša samo na nas. Pri tem se lahko prastare sanjske slike pomešajo z individualnimi dogodki. Pogosto gre za poraze, ki jih doživljamo v realnem življenju, ločitev od upanj ali od nam dragih oseb.
Gonilna sila sanj je pri tem močan emocionalni vzgib, pri čemer sanje izražajo skrb s pomočjo metaforične slike. Vse skupaj je za tistega, ki sanja, zelo emocionalno, ko se prebudimo, to tudi močno občutimo. Podrobnosti sanj se po prebujenju pogosto izgubijo, ostane pa nam odmev tega – strahu, sramu in slabe vesti.
Toda zakaj nas v sanjah preganjajo temne plasti življenja, kakšno korist imamo od tega, da se zbudimo preznojeni, ko pa smo vendar odšli spat, da bi se spočili? Kar naj bi telo in duša v času počitka izkoristila, za veliko ljudi sploh ni počitek, čeprav tretjino življenja prespimo prav z namenom, da se spočijemo. Zato si nekateri spanja sploh ne želijo, kar pa lahko privede do prave katastrofe.
Terapevtski učinek
Pogosto imajo sanje tudi terapevtsko funkcijo, saj nam s spanjem ponujajo pomembno prednost. Tisti, ki spi, je namreč – razen v izjemnih primerih – na varnem. V tej fazi spanja je človeško mišičje praktično ohromljeno, saj možgani izključijo delovanje svojih motoričnih centrov in preprečujejo telesu, da bi reagiralo. Tistemu, ki spi, možgani govorijo, da je na varnem in naj ne reagira na tisto, kar se dogaja, ter naj ima vse skupaj le za grozljivko, ki jo gleda po televiziji.
Pogosto človek v sanjah reagira popolnoma drugače, kot bi se odzval v stanju budnosti. Praviloma reagira v sanjah bolj agresivno in podzavest v takem primeru z agresivno reakcijo odpravi notranji pritisk, ki ga občutimo zaradi določenih dogodkov podnevi.
