Voditelja obeh strani konflikta, pučistični general Kalifa Haftar, ki je danes gospodar večjega dela Libije, in Fajez Al Saradž, ki iz Tripolisa vodi zakonito vlado, sta bila konec tedna prav tako v Berlinu, a se konference neposredno nista udeležila. Že pred tednom dni so bila v Moskvi neuspešna pogajanja o trajnejšem premirju; neuspešna zato, ker končnega sporazuma ni podpisal general Haftar. Sicer na pritisk Rusije in Turčije že ves teden, od 12. januarja, velja premirje. Čeprav prihaja do kršitev, so ustavljeni boji, ki jih je aprila lani začel Haftar, da bi zavzel Tripolis.
Glavni cilj berlinske konference je, da se utrdi sedanje premirje, preneha tuje vmešavanje in povsem onemogoči prodaja orožja obema stranema, ki sta se do 11. januarja spopadali. Razorožili naj bi vse milice, ki od Gadafijevega padca leta 2011, h kateremu so bistveno prispevale, vladajo v Libiji.
Nemški zunanji minister Heiko Maas je še v soboto na ločenih pogovorih s Saradžem in Haftarjem razčiščeval nekatera sporna vprašanja. V končni verziji sklepnega dokumenta berlinske konference, ki so jo od decembra pripravljali nemški diplomati, naj bi tudi določili, kdo v Libiji lahko izvaža nafto in z njo služi.
Evropa nima več pomembne vloge
Haftarjeve sile so prav v soboto, dan pred začetkom berlinske konference, blokirale štiri libijska pristanišča in tako preprečile Saradževi vladi v Tripolisu, da bi izvozila nafto. Na tak način naj bi Haftarjeve enote hotele protestirati proti turškemu posredovanju v Libiji. Trdijo namreč, da Saradževa vlada z zaslužkom od prodane nafte plačuje vojaške najemnike, ki jih pošilja Erdogan. Očitno je Haftar poskušal tako izsiljevati na mednarodni konferenci v Libiji, saj bi se s to blokado povečala cena nafte, čemur gotovo niso naklonjeni evropski uvozniki nafte, kar so tudi udeleženke konference Nemčija, Francija in Italija.
Po neuspešnih pogajanjih v Parizu in Rimu zdaj torej v libijskem konfliktu poskuša posredovati še Berlin. Za Evropo je Libija pomembna zaradi treh razlogov: ker bi lahko zaradi državljanske vojne in nezavarovanih libijskih prostranstev prišlo do novega vala migrantov pa tudi do razmaha terorističnih skupin, kakršna je Islamska država. Tretji razlog je, da ima Libija v Afriki največje rezerve nafte.
Vendar je vse bolj očitno, da evropske sile nimajo več pomembne vloge pri reševanju libijske krize. Pri tem sta jih izrinili Rusija in Turčija.
V soboto je posebni odposlanec Združenih narodov za Libijo Ghassan Salamé, po rodu Libanonec, obsodil Haftarjevo blokado pristanišč pa tudi vmešavanje tujih sil, ki pošiljajo v Libijo »neodvisne« poklicne vojake. Plačanci ruskega »zasebnega« podjetja Wagner so tako v zadnjih mesecih pomembno pomagali Haftarju v bitki za Tripolis, Turkmence, ki naj bi pomagali pri obrambi Tripolisa, pa je poslal Erdogan. Salamé je prepričan, da je mogoča le politična rešitev, saj bo ena skupina težko nadzirala velikansko državo (Libija je velika za 87 Slovenij) z velikimi lokalnimi partikularizmi, dobro oboroženim prebivalstvom in šibkimi državnimi institucijami.
