Libanonski rdeči križ in predstavniki civilne zaščite so danes sporočili, da so morali po sobotnih spopadih med protestniki in varnostnimi silami oskrbeti najmanj 377 ljudi. Tokratni konec tedna so v Bejrutu zaznamovali najbolj nasilni protesti od začetka demonstracij pred tremi meseci.
Že od sredine oktobra v Libanonu ljudje protestirajo proti korupciji in slabemu gospodarjenju tamkajšnje vlade, bes prebivalstva pa se je v zadnjih tednih še okrepil, saj se je njihov materialni položaj še poslabšal. Po odstopu nekdanjega ministrskega predsednika Rafika Haririja pa njegovemu nasledniku Hasanu Diebu v dveh mesecih še vedno ni uspelo sestaviti nove vlade. To sicer ni nič posebnega, zaradi zapletenega političnega sistema sestavljanje vlade v Libanonu običajno traja nekaj mesecev.
Izbruhi nasilja so se v soboto začeli pred enim glavnih vhodov v parlament, kjer so protestniki napadli varnostne sile za zaporami, nekateri od njih so bili zamaskirani in so policiste obmetavali s kamni, cvetličnimi lončki, prometnimi znaki in vejami. Policija je odgovorila s solzivcem, vodnimi topovi, gumijevkami in streljala z gumijastimi naboji. Spopadi med policijo in demonstranti so trajali približno pet ur, v času demonstracij pa so varnostne sile aretirale okoli 30 protestnikov. Tiskovna agencija ANI je medtem objavila, da je državno tožilstvo odredilo, naj jih izpustijo, aktivisti pa so danes pozvali k novim protestom.
V ponedeljek napovedali »teden jeze«
Ko so se pred tremi meseci protesti začeli, je sicer odšlo na ceste na desettisoče ljudi, vendar so ti protesti potekali mirno. Ker so protestniki plesali, bobnali in svoje politične parole peli ob ritmični elektro glasbi, so gibanje poimenovali »party revolucija«. Ta je konec tedna izgubila svoj miroljubni značaj. Po drugi strani je mednarodna organizacija Human Rights Watch kritizirala grobo posredovanje varnostnih sil, predvsem to, da naj bi policija streljala z gumijastimi naboji v višini oči, pri čemer naj bi dva protestnika izgubila vsak po eno oko. Hkrati naj bi tudi petarde s solzivcem ciljali neposredno v protestnike in ne v loku, videoposnetek, ki je zakrožil po družbenih omrežjih, pa naj bi pričal o tem, da so aretirane protestnike policisti brcali in pretepali z gumijevkami. Human Rights Watch je ob tem poudarila, da je večina protestnikov še vedno demonstrirala mirno in da je šlo pri izgredih za posamične skupine nasilnežev.
V Bejrutu se ugiba, ali so morda nasilni protestniki infiltrirani provokatorji, katerih naloga naj bi bila diskreditirati protestno gibanje ali pa ga zlorabiti v druge namene. Michael Young iz mislišča Carnegie Center v Bejrutu sumi, da bi za izgredniki in nenadno eskalacijo konflikta lahko stali šiitska milica Hezbolah in Sirija, ki bi jima kaos v Libanonu nedvomno koristil v njihovih prizadevanjih, da bi se v Bejrutu sestavila vlada po njihovem okusu, je Young zapisal na čivkališču.
Kaj takega glede na razmerje sil v Libanonu ne bi bilo nič neobičajnega, a je zaradi globoke gospodarske krize v tej državi zagotovo izgubil potrpljenje tudi sicer miroljubni del protestnikov, ki so že prejšnji ponedeljek pozvali k »tednu jeze«. Neodvisno od teh ugibanj naraščanje nasilja ne pomeni nič dobrega za protestno gibanje, katerega prvotni cilj je bil znebiti se v njihovih očeh korumpirane elite. Namesto nje naj bi vodenje države prevzela neodvisna tehnična vlada strokovnjakov, ki naj bi izpeljala predčasne volitve. Toda že nekaj tednov upada število protestnikov in naraščajoče nasilje na protestih utegne pregnati še koga izmed doslej miroljubnih. Pritisk ulice pa je za Libanonce v resnici edina možnost, da kaj spremenijo. Profesorja Hasana Diaba je sicer parlament decembra pooblastil za sestavo nove vlade kot neodvisnega kandidata, a glede na to, da ga je izvolil Hezbolah in z njim povezane stranke, mu velik del prebivalstva nikdar ni zaupal.
