Rok Biček, filmski režiser, nagrajenec Prešernovega sklada: Treba si je upati gledati širše in iti dlje

Biček se v zadnjih letih ukvarja tudi s filmsko produkcijo – ustanovil je produkcijsko hišo Cvinger s podružnico na Dunaju, ki je v koprodukcijski vlogi podpisana pod filme več ustvarjalcev nove generacije. Poleg njegovih so to še filmi Darka Štanteta, Sare Kern, Olma Omerzuja, Maje Prelog in Luna Sevnika. Trenutno živi v Zagrebu, kjer pripravlja svoj tretji celovečerni film, adaptacijo romana Črna mati zemla Kristiana Novaka. Z režiserjem smo se ob njegovem nedavnem obisku Ljubljane pogovarjali tako o njegovem delu kot o širšem filmskem prostoru.

V Sloveniji je tako, kot da ju ne bi bilo, sem pa zato s Hrvaškega dobil vabilo za Črno mati zemlo ravno zaradi Razrednega sovražnika. Vendar ob tej priložnosti ne bi želel govoriti o mačehi domovini. O nerazumevanju izjemnega potenciala avdiovizualnega sektorja, tako kulturnega kot gospodarskega, vsakokratnih oblastnikov pa tudi ne bom več javno govoril, ker je bilo vse že neštetokrat povedano, spremeni pa se nič.

Naj bi se – mislim, da se ne bodo nikoli. Tudi če bo nekoč več denarja, je še vedno težava v pomanjkanju jasne vizije, kako si sploh predstavljamo slovensko kinematografijo in kaj bi z njo radi dosegli. Tega denar ne more rešiti. Ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno, ne vedo, kaj naj bi z njima počeli. Kar me navdaja s tesnobo, je, da bi o istem pomanjkanju vizije lahko govorili še pri marsikaterem drugem področju v Sloveniji, le da je film v primerjavi z njimi veliko manj usoden.

To je že tretje vprašanje na to temo, upam, da bo tudi zadnje. (Smeh.) Mislim, da je vse to povezano v klobčič, gordijski vozel, ki se ga ne da razvozlati, temveč ga je treba presekati, kar pa se zdi trenutno nemogoče. Sicer pa, kako nimamo tradicije? Kaj pa je jugoslovanski črni val, v katerem smo imeli Slovenci izjemne predstavnike? Kaj je Čap, ki smo ga uvozili? Kaj je Štiglic, ki je praznoval stoletnico? Tradicijo imamo, lahko smo ponosni nanjo. Ko sem že omenil Čapa – včasih smo režiserje uvažali, zdaj pa jih izvažamo. Res smo bogata država, če si lahko privoščimo, da študente filmske režije – ki so za piloti drugi najdražji študentje – izobrazimo in nato spodimo v tujino. No, saj pilote tudi.

Tema samomora je ena izmed stičnih točk med obema zgodbama, vendar ne bistvena. Delo z mladimi naturščiki je verjetno imelo večji vpliv. V romanu Črna mati zemla sta glavna junaka otroka. Njuno vodenje skozi psihično in emotivno izjemno zahtevne prizore bo zame največji izziv. Ko sem prebral roman, mi je postalo jasno tudi, da zajema vse štiri teme, ki sem jih obravnaval v preteklih filmih: v obeh študentskih, Razrednem sovražniku in Družini. To sem videl kot znak, da mi vesolje pošilja še eno možnost, da se ponovno soočim s temami, za katere v času ustvarjanja nisem vedno imel dovolj življenjskih izkušenj, zrelosti, da bi se jih lahko celostno lotil.

Moj pristop k Družini je bil popolnoma enak tistemu pri Razrednem sovražniku. Razlika je bila le ta, da smo pri zadnjem scenarij morali napisati, pri Družini pa ga je oblikovalo življenje. Pri Družini je bil zato večji izziv, kako situacijo posneti tako, da bo ta delovala kot prizor v filmu. Vsakič sem imel na voljo le en poskus, brez ponovitev. Vem, da bo imela Črna mati zemla elemente obeh zvrsti. To je naslednji korak v mojem ustvarjalnem razvoju, ki se ga zelo veselim.

Vi pravite umetnost, jaz vedno rečem, da je to film. Naučil sem se, da moraš pustiti, da te material vodi – da so fiksne ideje lahko nevarne. V igranih filmih so mi naredile največ škode, ker nisem dal možnosti situacijam, ki so se spontano ponujale. Zanje se moraš odločiti v hipu, tako kot pravi naslov Čapovega filma Trenutki odločitve. Genialen naslov – mimogrede, tudi film je odličen – vreden hollywoodskega remaka. Zame je to najtežje, morda zato, ker sem po horoskopu tehtnica. Za režiserja, ki mora vsak dan sprejeti stotine odločitev, je to kar paradoks. Včasih moraš v trenutku prepoznati, ali je ideja upravičena, ali se splača zanjo boriti, postaviti na glavo, maltretirati celo ekipo, zmrzovati v snegu, ali pa je to le še ena fiksna ideja, ki jo želi realizirati tvoj ego.

Med snemanjem Družine sem se na vsaki prelomni točki vprašal, kaj se bo zgodilo zdaj. Poskušal sem vizualizirati vse mogoče poti razvoja zgodbe, da bi lahko predvidel, katere situacije je treba posneti za grajenje učinkovite filmske pripovedi. Priznam, da sem bil pri svojih predvidevanjih večinoma v zmoti. Življenje je lahko dosti bolj nepredvidljivo kot naša domišljija.

Ne – če bi vedel, kam to pelje. Ampak ko se lotiš takšnega plezanja na goro, nikoli ne vidiš vrha, ker ga prekrivajo oblaki. S Črno mati zemlo je enako. Vem, da je pomembna tako zame kot za širše občinstvo, vem, da jo moram posneti. Po premieri bom najbrž rekel isto kot za Družino ali Razrednega sovražnika. Na srečo smo ustvarjalci zaljubljeni v to, kar počnemo, pa naivni tudi – kot vedno, ko si zaljubljen. Vidiš, kako se lahko ljubezen konča, pa se vseeno zaljubiš še enkrat.

Tudi jaz ne. Mislim, da bom s Črno mati zemlo sklenil neko obdobje. V vsakem primeru pa bi bilo dobro, da se začnem lotevati drugih stvari – ali kot filmski ustvarjalec ali pa, da grem na kakšen otok lovit ribe. In več jadrat, vsako leto se mi to nekako izmakne. Vem, odločiti se je treba in enostavno oditi. V primerjavi s kolegi, kot je Olmo Omerzu, rad rečem, da sem kot kakšen polž. On posname tri filme, jaz enega. To pri njem občudujem – enega snema, drugi je že v pripravi. Vseeno pa ima tudi počasnost svoje prednosti. Nekatere teme potrebujejo čas, da dozorijo, včasih pa moraš za njih najprej dozoreti sam.

Prijateljstvo z Olmom Omerzujem mi je ogromno dalo. Skozenj sem zrasel. Vidiš, da ima vsak svoj tempo. S filmskim kolegom se lahko odkrito pogovarjaš, pa ne čutiš nobene tekmovalnosti ali neiskrenosti. Zelo sem vesel, da sva se spoznala.

Mogoče. Zakaj pa ne? Res sem vesel, da imam takega prijatelja, kolega, sodelavca. Mogoče bova kdaj kaj napisala skupaj... Kar čustven sem postal, še dobro, da snemate samo zvok.

Zagreb mi predstavlja novo obdobje v življenju. Končal sem Družino, zvezo, izselil sem se iz Ljubljane, zaprl poglavje in odprl novega. Za zdaj je super. Hkrati že zdaj vem, da tam ne bom ostal, ko končam film. Zagotovo se ne bom vrnil v Ljubljano – s to sva romanco končala. Kam bom šel, pa še ne vem. Vleče me v naravo, vendar se bom znašel tudi v kakšni drugi evropski prestolnici, če mi bo tja odprla vrata Črna mati zemla.

Dolgo sem mislil, da ne moreš snemati filma o Eskimih, če nisi Eskim, ne o Slovencih, če nisi Slovenec. Ampak ni čisto tako. Če vzameš bistvo Eskima, vidiš, da je lahko zelo podoben Dolenjcu. Če znaš arhetipske vzorce iz svojega okolja prenesti drugam, lahko snemaš kjer koli.

Ne bi rad ostal tukaj in se čez trideset let pogovarjal o istih stvareh, o katerih sva se danes pri prvih vprašanjih. Žal mi je le, da nisem imel poguma, da bi odšel že prej. Olmu večkrat rečem, da je bil zanj, Ljubljančana, odhod v Prago logičen – zame, provincialca, pa je bil podvig, da sem šel do Ljubljane. Ne bi zamenjal okolja svojega odraščanja, le poudariti hočem, da si je treba upati gledati širše in iti dlje.