Zadnje čase so se nekateri mediji s tem »pojavom« – s ploskanjem, ali bolje, z neploskanjem – neverjetno veliko ukvarjali. S prstom so kazali na Marjana Šarca, češ da ni ploskal govorniku Jožetu Tanku na proslavi v državnem zboru. Res je. Ploskali mu prav tako niso (nekateri?) pozicijski poslanci in ministri. Zdi se mi razumljivo; le kdo bi ploskal tistemu, ki te grobo kritizira, svojega šefa in njegovo vladanje pa postavlja na oltar. Nasprotno so se skrajni desničarji bolj ali manj odkrito muzali in privoščljivo nasmihali. Šlo je za praznik samostojnosti in enotnosti, poslanec pa ga je zlorabil in s svojim strankarskim govorom utrjeval razdeljenost med nami. Ne razumem, kako mu je uspelo v DZ »pripeljati« in potem na proslavi izvesti tak »sramotilni« scenarij. Še manj razumem Boruta Pahorja, ki tako zelo prisega na povezovanje, pa ga je pripravljen, povezovanje namreč, tako hitro zanikati s ploskanjem Tankovim besedam.

To je bil zame dodatni razlog, da nisem mogla doživeti predsednikovega govora na državni proslavi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma kot nekaj pristnega, nasprotno pa se me je kulturni program globoko dotaknil. In spet so se nekateri ukvarjali s ploskanjem. »Milan Kučan ni zaploskal predsedniku Pahorju. To ni le nevljudno, nespoštljivo, ampak zlasti odraz malega človeka. Vseh pogledov,« je zapisal »novinar«, po njem pa so to povzeli še njegovi posnemovalci in sledilci. »Desni novinar« se je brez vsakih zavor ponovno zlagal, kot se je že velikokrat prej, samo da bi blatil tega ali onega (navideznega) nasprotnika. Milan Kučan je v resnici Borutu Pahorju ploskal, posnetek to dokazuje. Še dobro, da se v cerkvi ploskanje prav nič ne spodobi, drugače bi lahko metropolit Stanislav Zore doživel pri maši za domovino bučen aplavz za svojo kritiko vladajoče politike.

Navedeno je eden zadnjih odtisov, sicer blažje oblike, ki jih samooklicani domoljubi že leta uporabljajo za negativno in največkrat lažno ožigosanje ljudi, organizacij (na primer TO) in zgodovine (NOB, življenje v bivši državi itd.), predsednik države pa jim s svojim ravnanjem pri tem vsaj malo pomaga. Pa tako lep, skoraj pravljičen govor naj bi imel na proslavi. Pahorjeve pozitivne oznake, s katerimi je predstavil našo preteklost pred tridesetimi leti, bi res lahko bile vzpodbuda za sedanjost, za naše sodelovanje za skupno dobro, pa, vsaj zame, niso bile. Res bi bilo edino dobro preseči družbene konflikte in končno začeti sodelovati. A predsednikovo opominjanje na nestrpnost, na nesodelovanje, je, kot že kot marsikatera njegova kritika prej, obviselo v zraku ali kot madež na vseh ali celo bolj »na levih« in na trenutno »vladajočih«.

Od predsednika zaman pričakujemo, da bo kdaj odkrito rekel bobu bob. Raje uporablja za nekatere všečno »uravnilovko«, kjer vsi nosimo za vse enako odgovornost. Pri njem ne zaznamo razlik, niti kakšnih opredelitev v lažnem opravičevanju in prepričevanju samega sebe: »Saj sem predsednik vseh Slovencev.« Zato njegove besede zazvenijo v prazno in ne prinašajo osnove za razprave o dejanskih problemih.

Na pogovoru v »nacionalkinih« Odmevih je Marjanu Šarcu in njegovi vladi pokroviteljsko ponudil pomoč pri iskanju čim širšega soglasja v parlamentu pri ključnih projektih. Nekateri bi mu za to potezo čestitali, drugi pa v njej vidijo le njegovo promocijo in precenjevanje ter mu nastavljajo ogledalo za čase, ko je bil sam predsednik vlade. Ploskanje ne pride v poštev.

Polona Jamnik, Bled