Ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski je opero Devica Orleanska, eno od desetih, ki jih je končal, napisal medtem, ko je komponiral svoje najprodornejše glasbeno-scensko delo Jevgenij Onjegin. Sam je napisal tudi libreto, pri čemer se je naslonil na istoimensko Schillerjevo tragedijo in še nekaj drugih besedil. Opero je začel pisati v Firencah 23. novembra 1878, skladanje nadaljeval v Parizu in nato v švicarski vasici Clarens, končal pa jo je 23. avgusta 1879, ko se je vrnil v Rusijo.
Ruska »velika opera«
Devica Orleanska sovpada z nesrečnim obdobjem skladateljevega življenja, ugotavlja muzikolog Jan Ovnik, kajti pred tem je po dveh tednih pobegnil iz zakona z eno od svojih učenk, ta bizarna izkušnja pa ga je pahnila v hude duševne travme in celo poskus samomora. Zapadel je v depresijo in občutke osamljenosti, ki so ga kot prikritega homoseksualca spremljali vse življenje. »Ker ustvarjalnost nemalokrat odseva avtobiografske poteze, velja v tem kontekstu motriti tudi Devico Orleansko, ki kar kliče po psihološki avtopsiji – junakinja je bila zanj prikladen medij za podajanje lastne čustvene razdvojenosti.«
Vseeno pa je Čajkovski ustvaril velikopotezno stvaritev, ki sledi žanrskim konvencijam francoske velike opere. Od te si je izposodil množične prizore, slavnostne sprevode, veličastne zbore, ansamble, baletne točke in se zgledoval po Giacomu Meyerbeerju, ki je takrat pisal velike opere, v katerih je spajal italijanski belkanto in nemško orkestralno barvo. »Čajkovski je pristavil še ruski kolorit in psevdosakralno pitoresknost, ki je navzoča v himnusu sredi prvega dejanja ali v kolosalnem pasusu finala tretjega dejanja,« še izpostavlja muzikolog. Čeprav Čajkovski ni maral Wagnerjevega načina simfonizacije opere, se je pri tej operi močno naslonil nanj.
Krstna izvedba Device Orleanske je bila 25. februarja 1881 v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu, požela je izjemno navdušenje, kritiška srenja pa jo je raztrgala. Po dveh tednih so jo zaradi izrednih razmer ob atentatu na Aleksandra II. v Sankt Peterburgu umaknili s sporeda, potem pa je v naslednji sezoni spet zaživela na odru. Skladatelj jo je moral po naročilu intendanta gledališča nekoliko predelati, kar se mu je upiralo, do nove postavitve pa je bilo zadržano tudi občinstvo. Utonila je v pozabo, dokler je ni obudila poznejša izjemna popularnost samega Čajkovskega.
Goreči simbol svobode
Novica o lanskem požaru v katedrali Notre-Dame v Parizu je režiserja Franka Van Laeckeja dosegla v stanovanju v Ljubljani, kjer je bival, ko je pripravljal operni ansambel za premiero opere Lucia di Lammermoor. Že mesec dni pred tem pa ga je prejšnji umetniški vodja Opere Rocc povabil, da postavi tudi Devico Orleansko, saj so bili z njim zadovoljni že pri operi Katja Kabalova. Ta zamisel ga je torej že okupirala, skupaj s stalnim sodelavcem, scenografom Philippejem Mieschom, sta zasnovala že prvo maketo – dokler torej ni izvedel za gorečo Notre-Dame. Vse sta razdrla in se dela lotila znova. V pogorišču katedrale je videl simbol svobode, kot jo pooseblja tudi Ivana Orleanska, scenograf Miesch pa je njegove ideje nadgradil: »Notre-Dame je ogromna cerkev, mi pa smo imeli opravka z majhnim odrom. Ker je bilo treba to iluzijo veličine vendarle na neki način prikazati, smo se odločili za vertikalno kompozicijo.« Scenograf je po odru namestil še nekaj drugih premičnih objektov, s katerimi se je lahko poigral režiser in so pomembni tudi v igri z lučjo.
Režiser je v operi izpostavil dva glavna lika: Ivano kot vodjo in simbol svobode, ki ljudi iz teme pelje na svetlobo, ter zbor, ki simbolizira ljudstvo. Konceptualno in dramaturško pa je bil zanj pomemben tudi odnos med Agnès Sorel, kraljevo družico, in Ivano Orleansko, saj po njegovem mnenju opera govori »o ženskah, dušah dvojčicah, o moči žensk, ki nevidno vodijo moške«. Zanimale so ga tudi zlorabe religije. »Vendar sam ne podajam odgovorov. Želim le spodbuditi zavedanje pri vseh nas, da maščevanje ni prava pot in ne vodi v odrešitev. Če je maščevanje edini odgovor, se konflikt nikoli ne bo končal.«
Ivano Orleansko bo na premieri pela mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko: »Te vloge sem se razveselila, ker je v tem prostoru še ne poznamo, ker sem hotela delati z režiserjem Laeckejem in ker je to moja prva vloga, grajena na resnični zgodovinski osebi. Predvsem sem skozi kontekst sedanjega časa Ivano skušala razumeti skozi njeno obsesijo, popolno verjetje v sporočila, ki naj bi jih dobivala iz onostranstva.« Prepričana je, da opera poslušalcev ne more pustiti nevtralnih, tako zaradi pretresljivosti glasbe kot tudi same zgodbe.
