General Kalifa Haftar, ki po več letih državljanske vojne proti koaliciji premierja Fajeza Al Saradža obvladuje večji del Libije, ne pa še Tripolisa, je v četrtek zvečer z zasebnim letalom nepričakovano priletel v Grčijo in se neformalno sešel z grškim zunanjim ministrom Nikosom Dendiasom. Konservativna grška vlada namreč grozi, da bo z vetom onemogočila vse odločitve Evropske unije o Libiji, ker ni povabljena na jutrišnjo berlinsko konferenco o tej državi. V Atenah so jezni na mednarodno priznano vlado libijskega premierja Saradža, ker je sklenila sporazum o izkoriščanju naravnih bogastev v Sredozemskem morju s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, ne da bi pri tem upoštevala grške otoke. Ankara namerava tako že letos iskati nafto in zemeljski plin južno od grške Krete, to je v grški ekskluzivni ekonomski coni, ki je Turčija ne priznava. Podoben spor je glede območij ob Cipru. Haftar je potemtakem prijatelj grške vlade, ker je sovražnik njenega sovražnika.
Grški premier Kiriakos Micotakis je bil za grško televizijo Alpha zelo konkreten: »Na vsak sporazum med EU in Libijo bomo dali veto, vse dokler Tripolis ne razveljavi sporazuma s Turčijo.« Nemški kanclerki Angeli Merkel, ki bo jutri gostiteljica berlinske konference, pa se pritožuje, ker Grčije ni med povabljenimi državami. Toda v nemški vladi menijo, da zdaj ne gre za določbe mednarodnega pomorskega prava, ampak za premirje v Libiji. To je v bitki za Tripolis, ki jo je Haftar začel že aprila lani, začelo veljati v nedeljo, pri čemer se dogajajo kršitve. Po ponedeljkovih sedemurnih pogajanjih v Moskvi pa je sporazum o trajnejšem premirju podpisal samo Saradž, Haftar pa ne.
Energetski interesi v Sredozemlju
V četrtek pa je Erdogan spet grozil, da bo v Tripolis napotil svoje čete. Ne gre mu samo za preživetje svojega zaveznika, kar je zlasti Muslimanska bratovščina kot pomemben del široke Saradževe koalicije. Erdogan hoče predvsem ohraniti sporazum o conah v Sredozemlju, ki ga je sklenil s Saradžem novembra lani.
Vsekakor bi večje posredovanje turške vojske, proti kateremu je večina Turkov, pomenilo veliko tveganje za Erdogana v tej 2000 kilometrov oddaljeni deželi, ki ima sicer v Afriki največja nahajališča nafte. Tako je poleg orožja Saradžu raje poslal samo turkmenske najemnike iz divizije sultana Murata (ta je umrl med kosovsko bitko), ki so se v Siriji borili proti Bašarju Al Asadu. Putin pa je pomagal pri Haftarjevi ofenzivi na Tripolis s plačanci iz »zasebnega« podjetja Wagner.
V ozadju sedanjega grškega in turškega vmešavanja v Libijo je dejstvo, da se Atene in Ankara že več desetletij ne morejo dogovoriti o razmejitvi na morju in izkoriščanju naravnih bogastev. Ker Turčija meni, da so jo Izrael, Grčija, Ciper in Egipt izločili iz sodelovanja na energetskem področju, je začela sama črpati plin ob obalah Cipra in sklenila sporazum s Saradžem. Tudi Rusiji ni všeč ta koalicija štirih za črpanje plina v Sredozemlju, saj bi v Moskvi radi videli, da bi te države kupovale ruski plin – tudi zanje je bil zgrajen plinovod od Rusije do Turčije čez Črno morje.
