Pri obeh testnih štirikolesnih kandidatih namreč ta trditev še kako velja. Toyota corolla, ki stavi na hibridno tehnologijo, na eni strani, in mazda3, ki se znajde s precej milejšo hibridno tehnologijo in motorjem, ki v sebi združuje principe delovanja bencinskega in dizelskega, na drugi. In kateri je pri tem uspešnejši? Začnimo s corollo. Ta sodi v pravi jekleni repertoar japonske znamke in se v novi generaciji predstavlja kot avtomobil, ki stavi na malce bolj športne karte. Z novim videzom in posebno z dvobarvno karoserijo še poudari svojo univerzalnost, konec koncev meri v dolžino skoraj 4,4 metra, kar pomeni zelo solidno prostornost v potniški kabini, vključno z zadnjo klopjo. A ker je treba na koncu vseeno plačati davek, jo je to pot skupil prtljažnik. Vsega 313 litrov je pač premalo za povprečne družinske potrebe. Mazda3 je medtem malce drugačen kaliber. Sicer dimenzijsko s 4,46 metra obljublja več, in to tudi ponuja, a tako kot corolla je njena oblika stvar okusa, kajti sprednji del je odličen, zadnji pa… No, ta najbolj deli mnenja in okuse. Roko na srce, videli smo tudi že bolje oblikovane zadke avtomobilov. A če nič drugega, premore nekaj prtljažnih litrov več, natančneje jih je 334, kar pa nikakor ne navduši.
No, ko se enkrat usedete v oba avtomobila, vam vseeno hitro postane jasno, zakaj je treba posebno mazdo3 voziti, ne pa je samo gledati. Avtomobil namreč enostavno zleze pod kožo potnikom in posebno vozniku, saj omogoča veliko udobja in tudi zvrhano mero dinamike, pri tem pa se vozniku prilega kot dobro ukrojena rokavica. Voznik se bo dobro počutil tudi v corolli, tudi v njej je vse logično razporejeno, pa vendar je občutek v mazdi za odtenek bolj »domač«. Kar bi lahko trdili tudi za pogonski sklop. Testna mazda3 je imela ročni 6-stopenjski menjalnik, ki je s kratkimi hodi in natančno prestavno ročico lahko zgled marsikateremu tekmecu, medtem ko corolla kot hibridni model stavi na brezstopenjski menjalnik, ki ne more povsem upravičiti pričakovanj. Sicer je z njim vožnja bolj ležerna, a je tudi krivec za tisti znani »ogromno hrupa za nič«. Ali za zelo malo, kajti priganjanje pogonskega sklopa je pospremljeno z glasnim delovanjem, menjalnik pa vozniku v tem primeru res ni v veliko pomoč. In ko smo ravno pri motorju – corollina sistemska moč je zaradi elektromotorja večja kot samo moč bencinskega motorja, zato na papirju dejansko oba avtomobila obljubljata enako, torej obetavnih 132 kilovatov (180 KM), le da so pri corolli ti konjiči še bolj skriti kot pri mazdi3, zaradi že omenjenega menjalnika. Medtem pri mazdi za pogon skrbi motor nove tehnologije skyactive X, ki po načinu delovanja združuje bencinski in dizelski proces delovanja. A dokler se ga voznik ne privadi, velikega učinka ni. Šele ko se zave, da ga mora voziti kot dizelski motor, se pokažejo rezultati pri porabi.
Pa vendar ne tako obetavni kot pri corolli. Mazda3 je namreč z dobrimi šestimi litri porabljenega bencina na 100 kilometrov bolj požrešna kot corolla z dobrimi petimi, pa čeprav mazda z blagim hibridom izkorišča energijo zaviranja. A ne za pogon, ampak za polnjenje električnega sistema vozila, s čimer je motor manj obremenjen s proizvodnjo elektrike. Toda v primerjavi s »pravim« ali, če želite, »trdim« hibridom to vseeno ne prinese enakega prihranka pri porabi.
Kakor koli, vsa ta tehnologija žal tudi ni najugodnejša. Drugače pač cenama, navkljub polni elektronsko-udobnostno-varnostni opremi, s katero sta bila napolnjena, ne moremo reči. Corolla je ob vsem še nekoliko dražja, nekaj stotakov manj kot 30.000 evrov je kar zasoljena številka, posebno ker kupec dobi avto, ki prostorsko pusti nekaj želja neizpolnjenih. Mazda3 je s skoraj 29 tisočaki le malce ugodnejša, a še vedno v okvirih, ki presegajo zmogljivosti marsikaterega kupca. Sicer dobi veliko avtomobila, pa vendar tudi ta ni vsemogočen. Pot do Rima je za zdaj torej lahko še vedno tlakovana s kar nekaj novci preveč.
