Bila so leta, ko je nemška avtomobilska industrija postavila kar nekaj mejnikov. Tudi na račun entuziastov in tistih, ki so verjeli v svoje ideje. Avto za široke množice, ki je pustil pečat tudi na slovenskih cestah, je bil tudi NSU prinz. A njegova zgodba se je začela že veliko pred zagonom proizvodnje najbolj ikonične četrte generacije leta 1961.
NSU je bila ena od mnogih malih nemških tovarn, ki so se vedno resneje spogledovale s tehniko na različnih področjih. Podjetje je nastalo leta 1873 v mestecu Riedlingen pri Ulmu, leta 1880 pa sta ga ustanovitelja Christian Schmidt in Heinrich Stoll preselila v Neckarsulm, po mestu pa je tovarna leta 1892 dobila tudi ime. Prvi avto znamke NSU je nato nastal leta 1905, postavili so tovarno tudi v Heilbronnu, a nikakor niso mogli splezati na zeleno vejo. Zato so si pomagali tudi z izdelavo motociklov.
Ideja o avtu za malo denarja
Leta 1932 so zaradi slabega poslovanja morali prodati tovarno v Heilbronnu Fiatu, v njej pa so od leta 1956 v sodelovanju obeh tovarn izdelovali avtomobile znamke Neckar. A tudi ta projekt ni dolgo živel, čeravno jim tehničnega znanja ni manjkalo. NSU je med drugim med drugo svetovno vojno izdeloval na primer znani »kettenrad«, polgosenični motocikel z motorjem opla olympie. Kot del vojaške industrije so jim zavezniki dodobra zbombardirali tovarno, ki pa so jo po letu 1945 obnovili in spet zagnali izdelavo predvojnih motociklov. Ideja o avtomobilu, ki bi za malo denarja mobiliziral poraženo Nemčijo, je bila vedno bolj prisotna, a težko hitro uresničljiva. Tako so do leta 1957 snovali ljudski avtomobil, majhen dvovratni štirikolesnik z zadnjim pogonom in zadaj nameščenim podvojenim motorjem iz njihovega motocikla, ki je zmogel 15 kilovatov (20 KM). Njegova največja prednost sta bila preprosto vzdrževanje in za tiste čase kakovostna izdelava.
Dve leti po tem je luč sveta ugledala druga generacija prinza z izboljšanim menjalnikom in nekoliko močnejšim motorjem, ki je bil namenjen za izvoz, enak motor pa je potem obdržala leta 1960 predstavljena tretja generacija, ki pa je imela boljše podvozje. Pri nas je na največ pozornosti naletel enostaven in hiter prinz četrte generacije s 1000- ali 1200-kubičnim motorjem, saj je bil izredno lahek, enostaven in v primerjavi s težo močan avtomobil. Imel pa je eno slabo lastnost: podvozje in celotno vedenje vozila na cesti ni bilo doraslo zmogljivostim, zato ga je veliko voznikov komaj krotilo, zaradi zahrbtnih lastnosti pa je velikokrat zletel s ceste. Zato je kmalu postal znan kot »krsta na kolesih«. »To je bil avto, ki je voznika vedno znova presenečal. Nikakor ga nisem mogel razumeti, vsakič se je vedel malo drugače. Bil je izredno muhast, po navadi je na cesti naredil nekaj povsem drugega od tistega, kar si pričakoval od njega,« je povedal eden od takratnih lastnikov prinza.
Luči kot jogurtovi lončki
Četrta generacija je bila oblikovno še vedno zvesta svojim koreninam, zadnje luči so bile bolj podobne jogurtovim lončkom, znan pa je tudi po tem, da so se z njim znebili imena prinz (to je ostalo trdno zakoreninjeno v ljudskem jeziku), saj je postal enostavno NSU 1000 oziroma kasneje NSU 1200/TTS. Manjši motor je zmogel 40, večji že 65 konjev, športni TTS pa kar 70. Prinz je bil seveda na voljo tudi v dirkaški različici, ki pa ni imela več veliko skupnega s cestnim avtomobilom, a tudi sicer je znamka počasi prišla do konca svoje poti. Leta 1969 jih je namreč kupil Volkswagen in znamko vključil v združenje Auto Union, iz tega pa je kasneje nastal Audi. Torej se v današnjih audijih nekako skriva tudi precej genov NSU, prinza pa so potem tako ali tako prenehali izdelovati leta 1973, ko so potrebovali večje proizvodne zmogljivosti za Audijeve modele. Njegov neposredni »naslednik« je bil namreč audi 50, sicer ne tehnično ali oblikovno, pač pa v svojem poslanstvu, iz slednjega pa je kasneje nastal volkswagen polo. Torej avtomobil za čim širši krog kupcev.
A prinz vseeno le ni šel povsem v pozabo. Nekaj časa so ga sestavljali celo v Sarajevu v takratni Jugoslaviji v podjetju Pretis, drugo in tretjo generacijo prinza so izdelovali v Argentini. Bil pa je tudi zgled za avtomobil, ki je nastajal vse do leta 1994. V Ukrajini so namreč izdelovali nekakšen oblikovni klon zaporožec z dvema ogromnima vstopnikoma za zrak na zadnjih blatnikih. Znamka NSU pa je šla v zgodovino avtomobilizma tudi po tem, da je bila ena redkih, ki so poskušale na cesto spraviti motor z Wanklovo tehnologijo. Njihov model RO80 pa mnogi »obtožujejo«, da je bil s svojim dragim razvojem in izdelavo delno sokriv za finančni zlom NSU.
