Statistično je sicer lahko ugotavljati nepotrebnost naših ukrepov, povsem drugače pa je, ko si soočen s konkretnim bolnikom, pritiski sorodnikov – da medijev in groženj s tožbami niti ne omenjam – ter nenazadnje tudi žalitvami, zmerjanjem in celo fizičnimi napadi na zdravstveno osebje. In danes so ljudje tudi bolj razgledani, na internetu lahko izvejo praktično vse, in ko zbolijo ali se bojijo, da bodo zboleli, največkrat ne pomaga tolažba, prepričevanje ipd. To danes ni dovolj, zato se žal zatekamo tudi k »nepotrebnemu« diagnosticiranju ali preveč medicine. Če lahko vsakdo izve vse o boleznih, možnostih diagnostike in zdravljenju, kaj naj stori zdravnik? Tvega vse prej našteto, če ve, da bolniki morda od zdravljenja ne bodo imeli nobene ali le malo koristi?

Zahteve javnosti in tudi politike so včasih naravnost bizarne. Da pogosto delamo neracionalno in ne vedno v korist bolnikov, je verjetno mnenje mnogih, ki imamo neposreden stik z bolniki.  Podobno kot velja za defenzivno medicino, velja tudi za polipragmazijo (predpisovanje preveč zdravil hkrati), kar pa nikakor ni samo v interesu farmacevtske industrije, ampak je še kako odvisno tudi od zahtev bolnikov.

V povsem korektnem članku so sicer zapisane stvari, za katere vemo vsi zdravniki, ki obravnavamo bolnike v diagnostičnih ali terapevtskih postopkih, tudi to, da je medicine preveč. Ne smemo pa v isti koš metati preventivnih pregledov, kot so programi Svit, Dora, Zora in drugi, ki dokazano in nedvomno prispevajo k zgodnejšemu odkrivanju nekaterih bolezni, zgodnejšemu zdravljenju in ozdravljenju.

V zdravstvu delam že skoraj petdeset let in trdim, da je dobra klinična praksa čedalje manj cenjena. Kljub napredku medicine, izrednim možnostim slikovne in funkcijske diagnostike ter terapije (kirurških tehnik, transplantacij organov, vstavljanja žilnih opornic, zdravljenja z biološkimi zdravili, matičnimi celicami itd.) ostaja dobra klinična medicina temelj medicine. Nekaj let sem delal tudi kot splošni zdravnik in bil deležen izsiljevanja za napotitve na razne preiskave, predpisovanje zdravil, zdraviliško zdravljenje in odrejanje bolniškega dopusta pri banalnih bolezenskih stanjih. Pogosto sem bil deležen groženj, tudi moji sodelavci, češ če ne bomo naredili raznih preiskav in nudili tudi zdravljenja neozdravljivo bolnih ali celo umirajočih, bodo proti nam vložene pritožbe, tožbe in odškodninski zahtevki. Spominjam se mnogih primerov, ko je bilo zdravljenje nemogoče in nesmiselno, a to dopovedati bolnikom ali svojcem je pogosto Sizifovo delo.

Glede smernic ali doktrin za diagnostiko in zdravljenje je vedno tako, da jih pišejo posamezniki, sprejmejo jih strokovna združenja, mi pa se po njih pač moramo ravnati. Če od njih odstopamo, nas označijo za šarlatane in smo deležni vseh mogočih sankcij.

Naše zdravstvo težko primerjamo z zdravstvom bogatejših držav, vendar bi bilo njihove izkušnje pametno prenašati tudi k nam. V neki raziskavi v ZDA je bil objavljen neverjeten podatek, da je tako imenovana defenzivna medicina glavni razlog potratne porabe denarja v zdravstvu, in to na letni ravni kar 210 milijard dolarjev. Čeprav ni mogoče kar povleči vzporednic, najbrž ni daleč od resnice mnenje, da je ta strošek tudi pri nas zelo velik. Z roko v roki z defenzivno medicino gre tudi preveliko število izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Tu ne mislim na primarno raven, ki mora biti čim bolj razpršena in dostopna vsakemu bolniku. Večji problem je v tem, da imamo preveč stacionarnih zdravstvenih zavodov, kjer je premalo strokovnega kadra in preveč drage medicinske opreme, ki pogosto ni v zadostni meri izkoriščena.

Ker zlasti proti koncu leta bolnišnice zaidejo v izgube, ali bolje rečeno, presegajo plan tudi zaradi defenzivne medicine, jim grozi blokiranje računov in s tem tudi plač. Zlasti medicinskim sestram se višek ur prenaša iz meseca v mesec ali pa morajo koristiti proste dneve, če jim to ustreza ali ne. Najlažje je namreč varčevati pri osebnih dohodkih, ker to nič ne stane. Da bi varčevali pri materialnih stroških, pa je že preveč zahtevno, ker to zahteva stalen nadzor in veliko strokovnega znanja. Ena od možnosti, kako zagotoviti »obratna« sredstva, je tudi ta, da bi izvajali manj defenzivne medicine in dali večji pomen klinični medicini.

Spremembe v zdravstvu se ne morejo zgoditi hitro, ker je to proces, ki stalno poteka, saj so glede na potrebe prebivalstva, razvoj znanosti in materialne možnosti družbe reforme v zdravstvu stalno potrebne. Če katera politika misli, da bo reformirala zdravstvo, se zelo moti. In ga tudi ni treba, le stalno ga moramo prilagajati. Kakšno zdravstvo hočemo in predvsem zmoremo imeti, je odvisno od sodelovanja zdravstvenih delavcev in politike. Ne potrebujemo kozmetičnih popravkov zdravstvenega sistema, ampak preskok v naši miselnosti. Problem pa je, ker večini ustreza status quo.

Ker je v zdravstvu vedno premalo denarja, ne preostane nič drugega, kot da ga racionaliziramo tudi tako, da omejimo defenzivno medicino in hkrati povečamo kakovost ter dostopnost do zdravstvenih storitev, ki so nujno potrebne v čim krajšem možnem času. Nujno potrebno je predvsem to, da bo denar res sledil bolniku in da bo porabo denarja nadzoroval tisti, ki ga zbira. To vsekakor ni vlada oziroma ministrstvo. Utopija je, da je stroške mogoče pokrivati samo z obveznim osnovnim zavarovanjem, temveč moramo stremeti k dodatnim (ali dopolnilnim) zavarovalnim produktom, pa če nam to ustreza ali ne. Kdor misli, da je vse potrebe zdravstva mogoče plačevati iz prispevkov, je naiven. Neka oblika doplačevanja (denimo za hotelski del uslug v stacionarnih zavodih) bi bila konec koncev tudi vzgojna, ker bi bolj cenili to, kar zdravstvo omogoča.

PRIM. DR. MARJAN FORTUNA