V takih razmerah naj javna razprava ne bi bila mogoča, in omenjeno pismo je poziv k večji uravnoteženosti obeh pozicij v širši javnosti. Najprej bi omenil, da se mi zdi to, da avtor celotno znanstveno disciplino po diagonali označi za dogmatično in alarmistično, v naslednji sapi pa jo poziva k javnemu dialogu, precej svojevrstna komunikacijska strategija.

Kot primer dogmatične pozicije je v pismu navedeno moje stališče iz intervjuja za poljudnoznanstveni portal Tromba, ki je povzeto takole: »Kolega javno zagovarja mnenje, da razprava ni mogoča, možna bi bila le z objavo v znanstvenem tisku.«

Ta citat pravzaprav odlično izolira točko, v kateri se s kolegom ne strinjava. Moja pozicija naj bi bila, citiram: razprava ni mogoča, možna je le v znanstvenem tisku. Moja dejanska pozicija pa je naslednja: razprava je mogoča, ampak možna je le v znanstvenem tisku.

Razprava v znanstvenem tisku je že argumentirana javna razprava. Iz pisma mi ni uspelo razbrati, zakaj to za kolega ni dovolj oziroma zakaj se mu zdi ta izjava tako problematična. Edino smiselno mesto za argumentirano problematizacijo znanstvenih vprašanj so znanstvene revije z doslednim recenzijskim sistemom in preostali kanali znanstvene skupnosti (arxiv, konference in podobno). S kolegom se strinjam, da bi bilo mogoče obstoječi sistem izboljšati. Ampak ne strinjam se z njim, da izboljšava leži v nekakšnih blogih, ki svet razumejo kot zaroto.

Kakorkoli že, na vprašanje, ki ga postavlja, je že sam odgovoril, ko je opisal delovanje znanstvene skupnosti: že zdaj obstajajo članki, ki problematizirajo nekatere dominantne vidike in interpretacije sodobne klimatske fizike; že zdaj obstajajo članki, ki so bili umaknjeni, ker se je izkazalo, da niso dovolj dobro utemeljeni. To je že to, česar si upravičeno želi prof. dr. Bohanec – tako je pač videti argumentirana razprava o antropogenih vzrokih podnebnih sprememb. Morda prevladujoča paradigma ne odraža njegovih stališč, morda se razprava ne odvija po njegovih pričakovanjih, ampak kar je opisal kot aktualno stanje, je natanko manifestacija njegovih želja. Omenjeni primeri ne pomenijo, da znanost ne deluje, temveč nasprotno: ilustrirajo, da deluje. Z dobrimi argumenti lahko objaviš članek, ki kontrira prevladujoči paradigmi. Z dobrimi argumenti lahko dosežeš umik članka v še tako odlični reviji. Zato si zanikovalci antropogenih vplivov ne morejo lastiti skepticizma, preostalih pa pavšalno označevati za dogmatike in alarmiste. Skepsa pomeni, da dokaze zahtevaš, ne da jih zavračaš. Znanost je ob vseh svojih hibah še vedno fundamentalno skeptična dejavnost.

Seveda tudi ni vsako nestrinjanje in vsak neuspeh dokaz globalne zarote okostenele dogmatične oligarhije proti peščici idealistov, ki z zvestobo svoji skepsi rešujejo znanost pred samo sabo. Zdi se mi, da ključna težava zanikovalcev ni toliko v tem, da debata ni »uravnotežena«. Ključna težava je morda v njihovem nerazumevanju strukture znanstvenih epistemoloških premikov. To lahko vodi v prevelika pričakovanja in precenjevanje kart, ki jih imajo v rokah. Kajti izjemno redke so tiste znanstvene objave, ki na mah dosežejo tisto, za kar se zanikovalci počutijo prikrajšane, namreč da same in izolirane nadomestijo ali naenkrat postavijo meje celotni dotlejšnji znanstveni paradigmi. Znanstveno paradigmo namreč sestavljajo številna prepletena dela, ki so do precejšnje mere notranje konsistentna. Zaradi prepletenosti med številnimi delnimi rezultati so znanstvene paradigme pojmovno precej stabilne in je spremembo uveljavljene znanstvene paradigme težko doseči – ni pa nemogoče! Ampak za to je treba predstaviti nove napovedi in stare rezultate med seboj preplesti na nov, optimalnejši način. Za to je običajno potreben dolgotrajen napor dela znanstvene skupnosti. Med seboj nepovezane znanstvene objave (četudi številne), neznosna lahkost hitrih zaključkov onstran lastnih strokovnih področij in seznanjenost z logaritemsko funkcijo za to ne bodo dovolj.

Če želijo tisti, ki zanikajo antropogeni vzrok podnebnih sprememb, doseči premik celotne antropogene paradigme v svojo smer, ga lahko. A zato bodo morali predvsem poskrbeti za konkreten vzporedni korpus znanstvenih pozicij, ki bo ob manjšem številu predpostavk preverljivo razložil vse relevantne meritve, ki bo po jasnih metrikah učinkovitejši v napovedovanju vseh vidikov planetarne klime in ki bo tesneje notranje sklenjen od trenutne paradigme. Potem tudi ne bodo potrebovali nobenih pozivov k uravnoteženosti v dnevnem časopisju, ki jim v imenu politične korektnosti daje prostor. Drugih bližnjic vsaj jaz tu ne vidim. Ne za klimatologe ne za zanikovalce. Brez slehernega cinizma pa lahko rečem, da sam ne bom imel nobenih težav s spremembo stališča, če se po zgoraj opisani poti izkaže, da imajo zanikovalci antropogenih vplivov prav. S tem je ta del debate zame zaključen.

Nadaljeval bi še s kratkim občim komentarjem o medijski »uravnoteženosti« vsakokratnih »obeh« pozicij za vsako ceno. Ko v kontekstu podnebnih sprememb (ali denimo cepljenja) slišim zvezo »medijska uravnoteženost«, sam najprej pomislim na izsiljeno vsebinsko razredčeno inscenacijo soočenja strokovnjakov z laiki na youtube steroidih. Vas preseneča, da se klimatologi te igre ne grejo? Mene ne. Pred dnevi je vseprisoten imperativ soočenja »obeh« plati kot nedeljski gost na Valu 202 kritiziral zaslužni profesor fizike na FMF, prof. dr. Alojz Kodre. Omenil je, da bi mediji v imenu uravnoteženosti v oddajo poleg dveh astronomov najraje povabili še dva astrologa ter si tako pokrili hrbet, ker so soočili vsa stališča o naravi vesolja. Navedeno zame ni znak uredniške avtonomije, temveč znak za njen kolaps, uredniški strel v koleno. Soočenje nasprotnih mnenj v dnevnem časopisju in preostalih medijih je primerna forma za številna vprašanja, ne pa za vsa. V reviji The Economist, ki bi jo težko označevali za ekoaktivistično ali nenaklonjeno kapitalu in gospodarstvu, so denimo zavzeli povsem jasno stališče: človek je ključen dejavnik pri podnebnih spremembah, ključno vprašanje pa je: kaj storiti? Tudi sam podpiram širšo medijsko debato o tem, kako se bomo – ob pripoznanju, da glede planetarne dinamike stališča klimatologov nosijo več teže kot mnenja preostalih – kot družba soočili s posledicami podnebnih sprememb. In ta debata, tu se spet strinjam s prof. dr. Bohancem, mora biti sestavljena iz najširše palete strokovnjakov, kar jih premoremo.

MATJAŽ LIČER, Ljubljana