»Soline so propadanju izpostavljene že od leta 1969, ko so bile opuščene. Do danes je ostala substanca, ki jo je še mogoče ohraniti, čeprav nezadržno izginja. Na njen propad vplivajo naravne sile; vsak dež, vihar in poplava jo dodatno uniči. S čimer pa izgubljamo enkratno dediščino,« problematiko strne Matevž Granda, arhitekt in sourednik revije Outsider, kjer so razpisali mednarodni natečaj za začasno prostorsko instalacijo oziroma skulpturo iz križno lepljenih lesenih plošč v solinarski hiši. Zbiranje idej je odprto do konca januarja, medtem ko bodo zmagovalca razglasili 29. februarja.
Pred več kot 50 leti je bilo na območju južnega dela Sečoveljskih solin, Fontanigga, več kot sto hiš. Danes je tam le še okoli sedemdeset ruševin, ki spominjajo na nekoč osrednjo gospodarsko dejavnost Pirana, katere arhitektura še vedno nezadržno propada. »Vsako leto izgine ena od solinarskih hiš oziroma se iz ruševin spremeni v kup kamenja,« poudarja Matevž Granda. Tako je bila tudi solinarska hiša, v katero bodo postavili izbrani prostorski model ohranitve kulturne dediščine, še pred desetimi leti ena redkih s streho, ki pa je zdaj izginila. Še več, stavba se je že skoraj do tal sesula sama vase. Ruševine solinarske hiše, ki so predmet natečaja, pa stojijo tudi blizu solinarskega muzeja, kar bo vplivalo na vidnost projekta, ki razpira premislek o prihodnosti tega kulturnega in naravnega prostora.
Ohranitev materialne dediščine
»Natečaj je krik in opozorilo, da je zadnji čas, če želimo vsaj minimalno materialno substanco te izjemne dediščine ohraniti našim zanamcem,« je Granda o tem zapisal v Outsiderju. Varovanje dediščine bi moralo biti v javnem interesu, zato razpisani mednarodni natečaj za prostorsko postavitev ne razpira le premisleka o ohranjanju solin, temveč predstavlja tudi poziv odgovornim, da celostno preprečijo dokončno izginotje njihovega južnega dela in oblikujejo vizijo programa tega edinstvenega prostora, ki je nastajal skoraj tisočletje, v 50 letih pa vidno propadel.
Arhitekturna forma viva
Povrnitev solinarske dejavnosti po prvotnem načinu na celotnem območju je zaradi neekonomičnosti ter pomanjkanja podpore najverjetneje kratkoročno neizvedljiva, o prihodnosti solin ob tem še razmišlja Matevž Granda. Območje daje prostor specifični in edinstveni kulturni in naravni krajini, zato bi morda na tem mestu lahko »zaživela arhitekturna forma viva, prostor arhitekturnih presežkov, kjer bi najboljši svetovni arhitekti subtilno posegli v ostanke hiš ter jih zavarovali pred propadom in jih hkrati simbolno spet povzdignili na izhodiščno presežno kulturno vrednost.« To je misel, vpeta v Outsiderjev natečaj, zaključuje Granda.
