Težka, neprivlačna tematika.

V tej državi (Jugoslaviji in Sloveniji) živim že več kot 70 let. To, kar se je vedno imenovalo skromno življenje, se zadnja leta statistično imenuje revščina. Gospa Anita Ogulin je ena izmed »menedžerjev revščine«, ki je vzniknila v Mostah, nekdanji ljubljanski delavski četrti, kot aktivistka društva prijateljev mladine, za katero nikoli nismo vedeli, kaj to je. Tečejo akcije na akcijo, ki jih »pokriva« z legitimnostjo njene organizacije. Vse skupaj me spominja na nekdanji jugoslovanski sistem »daj dinar«. Gospa ima neverjetno veliko sledilcev in medijsko podporo, tako da počasi postaja naša »kraljica mati«.

Spoštovani gospod Centa ugotavlja, da bi potrebovali veliko ljudi, kot je ona. Verjetno sledi našemu predsedniku Pahorju, ki nas prepričuje (predsednik države!), da nam »država ne more zagotoviti sreče«. Pri tem umotvoru se sklicuje na modre ljudi. Kolikor vem, je eden teh modrih ljudi tudi Edvard Kardelj, ki je ljudstvu to pošteno sporočil že pred davnimi samoupravnimi leti.

So tega torej zmožne samo »Anite«?

V ZDA, svetovnem inkubatorju najbolj grobega in prefinjenega kapitalizma, okoli 40 milijonov Američanov živi pod pragom revščine, to je sorazmerno nekaj manj kot pri nas. Da se lahko prebijejo čez mesec, si na milijone Američanov pomaga tudi z živilskimi boni, ki jih od vlade dobijo v okviru programa SNAP, ki ga nadzira ameriško ministrstvo za kmetijstvo. Gre za kazalnik revščine v ZDA. V letu 2018 je pomoč v tej obliki prejelo okoli 40 milijonov prebivalcev ZDA oziroma 9,5 milijona družin.

Vse težje bomo vzdrževali našo samozavest s tem, da Slovenec že »stoletja stoji na svoji zemlji«, ker je je vse manj. Vse bolj se počutim kot nam nekoč oddaljeni domorodci.

Prihajajo časi za nove, prave modrosti. Poziv Marije in Franca Mihiča, ki se nekako sramežljivo skriva med pismi bralcev, da naj nam odgovorna politika in pristojne institucije o tem poročajo, je zelo utemeljen.

Marjan Zavšek, Laško