Protipožarna vrata, sončna elektrarna in mini govedo? Marsikdo bi pomislil, da tako različne dejavnosti ne gredo »skupaj«. Toda družina Deržič iz Velikega Obreža pri Dobovi že leta dokazuje, da če si delaven, ravno dovolj drzen in hkrati vsaj malo inovativen, je vse mogoče. Podjetje danes zaposluje 25 delavcev in ustvari dobra dva milijona evrov prometa na leto.
Njihovo razmišljanje jih je leta 2011 pripeljalo do največje sončne elektrarne s sledilnim sistemom v Sloveniji. Na 8200 kvadratnih metrov velikem zemljišču se razprostira 1800 modulov na 90 sledilnikih, na strehi bližnje proizvodne hale pa še 648 statičnih modulov. Elektrarna proizvede v povprečju 850 megavatnih ur elektrike na leto, kar zadošča za porabo 180 povprečnih štiričlanskih gospodinjstev. Vso proizvedeno elektriko oddajajo v omrežje, pripoveduje Rudi Deržič, direktor in lastnik podjetja Vrata Deržič.
Sledilniki odlična rešitev za opuščene deponije
»Sledilniki se obračajo tako, da sonce vedno sije pod kotom 90 stopinj. Tako je izplen največji. Če je sledilnik pravilno postavljen, daje sistem od 40 do 45 odstotkov več elektrike kot statični kolektorji na strehi, obrnjeni na jug,« pojasnjuje Deržič. Sledilniki imajo tudi tipala za veter, in če ta piha s hitrostjo več kot 50 kilometrov na uro, se postavijo vodoravno, da ne pride do poškodb.
Prva pošiljka njihovih sledilnikov je šla na Hrvaško, postavili so jih tudi v okolici Dunaja za oskrbo gorskih kmetij. Deržičevi so ob tem razvili sledilnike na tako imenovanih plavajočih temeljih, ki so po njihovem mnenju odlična rešitev, kako izkoristiti »mrtvi« prostor zaprtih odlagališč (teh naj bi bilo po Sloveniji okoli 400 hektarjev) in mu dati novo vsebino.
Deržičevi so namreč želeli postaviti module na najetem zemljišču zasute deponije, kjer pa jim jih niso dovolili postaviti. Ker je bilo 15 hektarjev veliko zemljišče vendarle treba vzdrževati, je zaživela ideja o živinoreji. Tam se zdaj pase osemnajst glav govedi pasme mini hereford, Deržičeva čreda je menda edina v tem delu Evrope. Posebnost pa je energijsko samooskrben hlev, opremljen s fotovoltaično ploščo in sledilnikom, s katerim je povezanih nekaj manjših vetrnih generatorjev. »Že tri leta pa je stara naša ideja, da bi ob nasipu med Brežicami in Mokricami postavili 8- in 10-kilovatne vetrnice. Z njimi bi po naših ocenah proizvedli vsaj za eno savsko elektrarno elektrike.«
Vse se je začelo z vrati
Pa vendar, sončne elektrarne pri Deržičevih najbrž ne bi bilo, če ne bi bilo proizvodnje protipožarnih in protihrupnih vrat, ki so še vedno njihova glavna dejavnost. Z njimi so prodrli na najzahtevnejše trge na vseh celinah sveta, od arktičnega severa do saharske Afrike, ter do najzahtevnejših kupcev od bolnišnic do prestižnih hotelov in velikih trgovskih centrov. Vse se je začelo pred 25 leti, ko je Deržič opustil delo v dobovskem obratu Trima in registriral podjetje Ključavničarstvo na terenu.
Najprej je izdeloval nerjaveče ograje, tržil garažna vrata, že prvo leto pa so se podjetju pridružili tudi sinova in nekaj delavcev. Že kmalu so se začeli posvečati proizvodnji vrat. Največji preskok se je zgodil leta 2000, ko so na Čatežu ob Savi gradili hotel, Deržiču pa zaupali izdelavo vrat za hotelske sobe.
V kriznih letih 2010 in 2011 se je podjetje zaradi propada velikih slovenskih gradbincev in odprtih računov znašlo na robu. Rešitev in z njo dodatni prihodki so prišli v obliki že omenjene fotovoltaike. »Programi so bili dovolj donosni, da v vseh 25 letih plače niso zamujale niti za en sam dan,« doda Deržič.
Danes v razvoj vlagajo 200.000 evrov na leto, ogromno tudi v opremo. Tako so med drugim nabavili 700.000 evrov vreden laser, ki ga bodo do leta 2021 nadgradili z dodatnimi nakladalnimi mesti. Letos nameravajo začeti tudi gradnjo poslovno-upravnega objekta, vrednega 1,5 milijona evrov.
Vrata za najzahtevnejše razmere
Tretjino proizvodnje izvozijo, se pa letos močno povečujejo zahtevna naročila za domači trg. Vrata izdelujejo izključno po naročilu. Njihov velik kupec je, denimo, celjsko podjetje, ki za tujega naročnika izdeluje posebne zabojnike za najzahtevnejše razmere, kot so ob rudnikih, plinskih črpališčih in podobno, kar pomeni, da so njihove zahteve po vratih izjemno precizne in specifične, pojasnjuje Deržič.
»Tudi na Grenlandiji, denimo, kjer so temperature do minus 50 stopinj, so naša vrata na raziskovalnem kontejnerju. V Kuvajtu, Sahari, Kazahstanu pesek in slana klima naredijo svoje, vrata morajo biti obdelana tako, da jih pesek, ki ga razpihuje veter, ne poškoduje. V Čilu, kjer je monsunsko deževje, pa morajo biti seveda takšna, da preprečujejo vdor vlage. Vse to nam uspeva in nas žene naprej,« še pravi Deržič.
