Pri prihodu v Maribor sem ga videl okrašenega z množico zastav s kljukastim križem v sredini. Bil sem navdušen, da so me počastili s takšnim pompom. Toda hitro sem zvedel, da je okras mesta bil namenjen v čast nekdanjemu avstrijskemu kaplarju, ki je po hierarhični lestvici tako napredoval, da je lahko odločal o usodi marsikatere države v Evropi. Ko sva se v Mariboru s Hitlerjem srečala iz oči v oči, me je mama dvignila v naročje, da se izogne pozdravljanju z dvignjeno roko. Hitler je, misleč na Štajersko, bil znan po svoji izjavi: »Naredite mi to deželo zopet nemško!« Poleg nemške soldateske, ki ji je to bila dolžnost, so Hitlerju priskočili na pomoč tudi škof Rožman in general Rupnik s svojimi sodelavci. Nemci so se zelo trudili izvršiti zahtevo svojega firerja in jim je pomoč omenjenih prišla zelo prav.

No, zadeva ni uspela in glavni krivec vseh grozodejstev je naredil samomor. Ni predvideval, da bi na sedanjem slovenskem sodišču morebiti bil samo pogojno kaznovan. Ker leta 1946 še niso poznali takšnih sodniških deformacij, je general Rupnik bil obsojen na smrt.

Po več kot 70 letih je naše vrhovno sodišče pri ponovni obravnavi Rupnikovega primera naletelo na tole njegovo izjavo: »Partizane je omamil in kupil Žid z nalogo, da uničijo slovenski narod. Na strani slovenskega naroda je nemški vojak, ki se bojuje proti svetovnemu židovstvu.« Torej, po mnenju Rupnika se nemški vojaki niso borili proti Slovencem (partizanom), temveč proti židovstvu. Seznanjeno s temi podatki se je vrhovno sodišče odločilo, da razveljavi obsodbo generalu Rupniku zaradi procesne napake tedanjega sodišča. Toda. Tudi to sodišče je naredilo procesno napako, zaradi česar bi morali njihovo razveljavitev razveljaviti. In v čem je ta (nova) procesna napaka? V Kraljevini Jugoslaviji je Leon Rupnik napredoval do čina generala. Toda zaradi njegovega sodelovanja z Italijani in pozneje z Nemci pri uničevanju slovenskega življa ga je celo v London pobegla kraljeva vlada degradirala. Ni prenesla, da bi tak človek v »njihovi vojski« imel tako visok čin, češ, mi smo te postavili, mi te bomo tudi degradirali. In naše vrhovno sodišče je, kljub hudi kritiki tudi iz njegovih »domačih logov«, razveljavilo obsodbo generalu Rupniku, ki pa tedaj ni bil general, torej napačni osebi.

Posledica: razveljavitev obsodbe zaradi procesne napake ni veljavna.

Tudi Rupnikov sin Vuk je sledil očetu. Vstopil je v MVAC (Milizia Voluntaria AntiComunista – Prostovoljna protikomunistična milica), postal poveljnik posebne enote, ki jo je po kapitulaciji Italije ponudil Nemcem. Kot poveljnik tako imenovanega Rupnikovega bataljona je celo pri begu pri Borovljah (že po kapitulaciji Nemčije) sodeloval pri spopadu proti partizanom (padlo je 180 partizanov). Njemu niso sodili, saj je pobegnil v Argentino. Tako smo se izognili še eni procesni napaki.

Ali ni pravna znanost čudovita igrica? Recimo, razvada pogojnega kaznovanja bi lahko doletela tudi našega okroglinka z Doba. Tako pa ima vtis, da se mu godi krivica, čeprav je skoraj več časa zunaj zapora kot v njem, kar je še ena posebnost slovenskih sodišč. Zato so sodišča med ljudstvom zelo »priljubljena«. Jaz sem se poskušal pridružiti temu zanosu priljubljenosti. Nisem prepričan, da mi je uspelo.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani