Že v uvodu zakona je tekst, ki tja ne sodi. Namreč, izjave posameznih strank, da se na tem področju trudijo in delajo in želijo vse najboljše. Bere se kot reklamni strankarski pano, kot samopromocija na povsem napačnem mestu. Takšni teksti v zakonih nimajo kaj delati.
Potem je problematičen poudarek na mladih – tistih, ki so šli na ceste, da bi se kaj spremenilo. Davke plačujemo vsi občani in vsem je po ustavi in mednarodnih pogodbah treba zagotoviti ustrezno bivanje, zdravstveno in socialno varstvo, varnost… Verjetno nimajo stanovanjskih težav le mladi, verjetno imajo najbolj stari še večje težave in manjšo možnost uiti tem težavam. Država mora zagotoviti vsem slojem prebivalcev ustrezna stanovanja, ne le enemu delu, zato naštevanje ni korektno, še manj ustavno pravilno, saj gre za diskriminacijo drugih, ki niso mladi, morda so nekateri le kak dan starejši, kot je definicija za mlado osebo, pa bodo že prikrajšani pri razpisih…
Bistvo ustrezne stanovanjske politike je zadostna količina cenejših, manj komfortnih, a zdravih in sprejemljivih bivalnih enot, kdo bo v njih, je pa odločitev ljudi samih. Normalno je, da so na razpolago tako javna kot zasebna stanovanja, ki so poceni in manj komfortna, na slabši legi in ki so zato cenejša in tudi ne povsem naseljena, torej da jih je dovolj, kot je dovolj dragih stanovanj. Pri nas pa te normalnosti ni izključno zaradi napak državne politike na tem področju, saj je bila po osamosvojitvi stanovanjska gradnja prepuščena trgu, brez kakršne koli regulacije in spodbud, ki bi rezultirale zadostno količino in ugodno ceno tako v javnem kot v zasebnem področju.
Pozitivni zgledi nas učijo, da je dobra stanovanjska politika le dolgoročna in da se vse začne in konča pri zemljiški politiki in načrtno zbranem denarju za spodbude in subvencije, ki dajejo višjo kakovost in nižjo ceno stanovanj. Stanovanja niso le ekonomska, ampak tudi socialna in infrastrukturna kategorija, zato ne morejo biti prepuščena na milost in nemilost trga in profitov.
O konkretnih potrebnih ukrepih za vzpostavitev dolgoročne kakovostne stanovanjske politike smo tisti, ki se s tem področjem v praksi ukvarjamo in se znamo učiti od uspešnih zgledov in praks, že velikokrat navajali, pa je karavana vedno šla kar hitro mimo – tokrat se je na kratko ustavila zaradi demonstracij mladih.
Seveda aktualni predlog zakona dobro ureja številne interne stanovanjske administrativne težave in odnose, skuša aktivirati obstoječa prazna stanovanja, ima dobre namene, a je težava v tem, da je pisan samo na enem ministrstvu in da nima dolgoročnih operativnih nastavkov.
Država ima čas in veliko denarja, da se ukvarja z množičnim, nepotrebnim in nesmiselnim vrednotenjem nepremičnin, nima pa tega časa, energije in denarja, da bi nastavila dolgoročno stanovanjsko politiko, ki bi lahko koristila vsem. Kajti aktualno stanje koristi le klientelnim dobičkarjem na tem področju.
Bojko Jerman, Dolsko