Ta se v času študijskega premora iz Ljubljane vrne v rodni kraj Privežice k teti (»mačuhi«) Kristi. Zakotni, temačni kraj je poln vaških posebnežev, zaradi ranjenosti bodisi zaprtih v svoj svet, svet poezije in teme, ker je tam varneje, bodisi onih drugih, ki to isto ranjenost blažijo z nasiljem navzven, podmazanim z alkoholom in drogami. Dodatno temačno plat izmišljenemu kraju, okrog katerega je zgodba v Tratnikovi, kot je nekje povedala, zorela desetletje, daje osrednje prizorišče dogajanja, zavod za umsko obolele ljudi, v vaškem jeziku norhavs. Ta, katerega odprti oddelek se, ne samo po mnenju Ariane, razprostira čez celotno vas Privežice, je enako poln anomalij kot preostali svet onstran istoimenske reke.
Prav vsak del osiromašene in patološko iznakažene vasice, vključno z njenimi osrednjimi prebivalci, ima pomembno mesto v romanu. Četudi je zgodba prepredena z različnimi zlorabami najranljivejših posameznikov, od majhnih otrok, duševno bolnih do najstarejših, ki zapuščeni hirajo v zastareli norišnici, kjer so skrbniki enako problematični kot bolni, je rdeča nit romana Arianino iskanje matere. Ali natančneje, njeno iluzorno iskanje nadomestkov za popoln manko materine ljubezni. A tudi alkohol, droge, tatuji, (homo)erotika in podobni eskapizmi ne morejo zapolniti boleče praznine, še bolj pa jeze ob spoznanju, da ji je mačeha Krista poleg nenehnega poniževanja ter fizičnega in čustvenega maltretiranja tudi lagala o domnevni materini smrti.
Četudi se Ariani ob koncu uspe umakniti nazaj v Ljubljano, kjer njena usoda ne more biti drugačna kot, milo rečeno, negotova, je kriminalno obarvana pripoved, ki jo bralec zapusti v precejšnji tesnobi, sila nepredvidljiva, nepredstavljivo kruta in naraščajoče premetavajoča. Kot da se sama zgodba skupaj s posamezniki, žrtvenimi jagnjeti, vrti v legendarnih gajžulah, 350 let stari napravi »za omilitev nesreče drugih« in sinonimu za »človekovo neuklonljivost ter dobroto«, kot jih ob okroglem prazniku predstavlja skorumpirana vaška županja.
Roman Norhavs na vrhu hriba postreže z natančno peljano zgodbo, ki si bralcu že v uvodu drzne izdati podatek tako o umoru kot morilcu, ne da bi ga v nadaljevanju prikrajšala za suspenza polno bralsko napetost. To je zgodba o zlorabah, izgubah, uporu, svobodi, samoti, iskanju identitete, erotiki, ljubezni, predvsem pa o žgočem, uvrtavajočem ter na propad obsojenem iskanju otrokove primarne potrebe in pravice.
