Tudi za zelo izkušene snemalce je delo v neokrnjeni afriški naravi edinstvena in nepozabna izkušnja – dvojici je uspelo v kamero ujeti lov levov na impalo, boje med pripadniki različnih krdel za prevlado, kakor tudi številne levje mladiče, ki so se 26-letni Sam, s katero smo pred kratkim govorili, še posebej usedli v srce.

Serijo opisujete kot levjo limonadnico. Kaj to pomeni?

Gre za nekakšno zmes resničnostnega šova in dokumentarnega filma o divjini s čudovitimi podobami narave in z zgodbami o življenju levov. A ker gledalcem damo vstop tudi v zaodrje oziroma odstremo dogajanje izza kamere, daje to seriji dodaten pečat resničnosti.

Kateri so »glavni junaki« serije?

Spremljamo zgodbi krdel samic Hollywood in samcev Mwamba Kaingos (MK). Na območje se kmalu prebije skupina tretjih, Nomadi, ki se bojujejo za prevzem nadzora.

Kako zelo se med snemanjem približate levom?

To je odvisno od tega, kaj snemamo, a nikoli ne gremo tako blizu, da bi bilo živalim neprijetno ali pa da bi vplivali na njihovo vedenje. Se je pa večkrat zgodilo, da se je kateri od njih pred vročino skril v zavetje, senco našega avta, kar pomeni, da sem imela leva čisto pod nogami.

Je bil to za vas eden najbolj navdušujočih trenutkov serije?

Zagotovo si ga bom za vedno zapomnila. Eden najbolj vznemirjujočih trenutkov je bilo snemanje mlade samice, ki je ubila impalo. Več ur smo sedeli na soncu, levi so spali, mimo se je mirno sprehodila impala. Levinja je vstala in se bliskovito zagnala proti njej, ubogi breji živali ni bilo niti približno jasno, kaj se dogaja. Zanimivi so tudi trenutki, ko se celo krdelo bojuje za majhno antilopo. Takrat se vidi, kako zelo oportunistični so.

Vam je napad na impalo vendarle uspelo posneti?

Ja, na srečo.

Je zaradi hitrosti odvijanja dogodkov lov težko snemati?

Ja, a tudi zato, ker te žival ne obvesti vnaprej, da se odpravlja na lov in je zato dobro, če pripraviš kamero. Pri lovu na bizone je denimo težko, zato ker jih je tam celo krdelo, ti pa ne veš, točno, kateri je njihova tarča.

Verjetno vam je kakšen od takšnih izjemnih trenutkov tudi pobegnil?

Res je. Nekega dne smo med snemanjem krdela iz daljave zaslišali trušč, kmalu smo ugotovili, da so se levi spopadli s hijenami. Takšnega zvoka nisem še nikoli slišala, hijene so grozovito kričale. Po 15 minutah vožnje smo se jim skušali približati, a nam je to preprečevalo pregosto grmičevje. Zvok smo imeli, slike ne. A tako to pač je – ne moreš se vedno približati točki, ki te najbolj zanima, kar je dokaj nadležno. Zanimivo je bilo tudi, kako so se levi ponoči sprehajali po našem kampu in med šotori. Slišali smo korake in zamolkle glasove. Bilo je nevarno, a obenem nadvse navdušujoče. Odlično jim je biti tako zelo blizu, a hkrati ne vplivati na njihovo obnašanje.

Katerega od trenutkov v seriji bi izbrali za najljubšega?

Ko smo ugotovili, da so na območju levji mladiči, čeprav so nam lokalni vodiči sprva zatrjevali, da jih ni. A v določenem trenutku jih je ena od levinj prinesla iz grmovja, jih odložila blizu avta in jih začela hraniti. Z Nathanom sva vedela, da mladiči odstirajo povsem nov vidik serije, vsakdo ima rad mladiče.

Kaj pa najtežji trenutek?

Ko je mama levinja zapustila mladiča Spottyja, Pikija. Sledili smo mu dan za dnem in dan za dnem sem jokala. Bil je tako zelo droben, skoraj so se mu videle kosti. Bil je podhranjen, v določenem trenutku je od neznanske lakote skušal celo pojesti slonji gnoj. Težko je bilo, ker sem ga gledala počasi umirati, sama pa nisem mogla ničesar storiti. Potem ga nekaj časa nismo videli, mislili smo, da je poginil. A se je uspel vrniti k mami in konec je bil srečen.

Brala sem, da samo polovica mladičev preživi prvo leto, mnogo jih pogine na poti do odraslosti. Vam je težko gledati, kako se bojujejo za življenje, vi pa jim ne morete oziroma smete pomagati, saj se v naravo pač ne gre vmešavati?

Zame je to zelo težko. Za razliko od Nathana se sama čustveno zelo navežem na živali, čeprav se zavedam, da se ne bi smela. Piki je denimo vsak dan »jokal« ob mojem avtu, a nisem smela poseči vmes, saj bi s tem naredila samo več škode kot koristi.

Se vam je kateri od levov še posebno prikupil?

Ja, samica Sarabi. Moram reči, da ni ravno med najlepšimi primerki te vrste, ima namreč scufana ušesa in je delno slepa na eno oko. A ko pogleda naravnost v kamero, imam občutek, da zre v mojo dušo, kar je zelo strašljivo. Ima čudovit značaj, res je nekaj posebnega.

Kaj je glavna stvar, ki bi se je človek lahko naučil od levov?

Najbolj navdušujoče je njihovo ekipno delo in kako dobro jim uspeva delovati znotraj družine. Opazovanje skupinskega lova je nekaj najbolj neverjetnega in spektakularnega, saj se jim uspe povsem tiho vse dogovoriti in uspešno na kolena spraviti ogromne, nevarne živali, kot so denimo bizoni.

Vas je bilo na kateri koli točki strah za življenje?

Ne, saj tako delo opravljam že dolgo, čeprav sem stara šele 26 let. Živali sem imela od nekdaj rada, v naravi najdem mir, opravila sem tudi več tečajev in seminarjev preživetja. Če si previden, pozoren in pameten, se ne boš nikoli znašel v nevarni situaciji.