S slikovitimi podobami opremljen majhen občinski kiosk med zelenjadarsko in kebab stojnico izstopa po svojem neobičajnem jedilniku. Boršč, manti, čeburek, soljanka pač niso tipične jedi, ob katerih bi se Mariborčanom spontano pocedile sline. Vsekakor pa okrepčevalnica vzbuja pozornost, domačini in turisti se redno ustavljajo pri begunskem paru iz južne Rusije.
Ivan in Svetlana Lel sta pripadnika Jehovovih prič, v Rusiji jih je približno 175.000, s 395 vejami po vsej državi. »Zadnje noči smo doma spali oblečeni, saj nikoli nisi vedel, kdaj bodo prišli pote in te zaprli,« je nevzdržne razmere v domovini opisal Ivan Lel, medtem ko je na majhni delovni površini pripravljal mante, s piščančjim mesom polnjene in na pari kuhane žlikrofe.
Jehovove priče trpajo v zapore
V okolici Krasnodarja nista mogla več svobodno živeti, odkar je ruska oblast pred dvema letoma Jehovove priče razglasila za ekstremistično versko skupnost. »Veliko naših ljudi je že v zaporu,« aktualne razmere opiše Svetlana. Odločitev, da pred državno represijo pobegnejo v tujino, so sprejeli na hitro. »Na računalniku smo pobrskali, kam bi šli. Med Slovenijo in Slovaško takrat sploh nismo razlikovali.«
Oktobra 2018 sta z odraslim sinom in Svetlanino materjo priletela v Ljubljano. Hči je že prej odpotovala na Češko. »Najprej smo šli na Rdeči križ, v prepričanju, da nam bodo tam pomagali,« se spominja Lel. Izkazalo se je, da humanitarna organizacija ni pravi naslov. »Zatem smo šli na policijo in rekli, da želimo ostati tukaj.« Odpeljali so jih v azilni dom v Logatec. Tam so preživeli sedem mesecev, maja so jih premestili v Maribor. Živijo v integracijski hiši na Pobrežju.
V središču Maribora, na Partizanski 5, zakonca Lel obiskujeta tečaj slovenskega jezika. Oktobra jima je padel v oči prazen kiosk v coni za pešce na Partizanski cesti. Najprej sta vprašala profesorico, če ve, čigav je, nato sta se pozanimala še pri prodajalcu sadja in zelenjave. Izkazalo se je, da je občinski. Odpravila sta se na mestno upravo in podala povpraševanje. Lel, ki se je pred leti ukvarjal z gostinstvom, je oddal boljšo ponudbo kot konkurent in dobil v podpis najemno pogodbo. Še prej je odprl s.p. in pridobil vsa potrebna dovoljenja.
Okrepčevalnico sta odprla 9. decembra. Na jedilniku nimata zgolj tipičnih ruskih jedi, kot je boršč, enolončnica z rdečo peso. »Rojen sem v Kazahstanu,« pestrost ponudbe utemelji Ivan Lel. »Živel sem tudi v Tatarstanu, Svetlana pa je s Kavkaza. V tem prostoru je čeburek podobno razširjen kot čevapčiči in pleskavica na Balkanu.« Posebnost je tudi basturma, z grškim senom začinjena sušena govedina. Piva, čaj in vodko ter nekatere druge pijače in sestavine kupujeta v ruski trgovini na Trgu revolucije.
Kiosk v neposredni bližini ruskega društva
Lokacija kioska je posrečena. Po Partizanski se sprehodi veliko turistov, čez cesto je sedež društva Ruski dom Maribor. Sonarodnjaki – v mestu jih živi približno 250 – radi pridejo k Lelovima na malico. »Zadnjič se je pri nas ustavila turistka iz Rusije in priznala je, da ni vedela, kaj je basturma. Meso ji je bilo všeč,« je ponosna Svetlana.
V integracijski hiši bodo do maja, zatem si morajo najti svoje domovanje. Lelova upata, da bosta s kioskom ustvarila dovolj prihodkov. Če ne bosta, nameravata poprijeti za kakšno drugo delo.
