Pravoslavni verniki so minuli teden praznovali božič oziroma Jezusovo rojstvo. Na enega največjih cerkvenih in družinskih praznovanj v letu so se pripravljali s šesttedenskim postom in molitvijo. »Naš post je nekoliko strožji, saj imamo ob sredah in petkih post na vodi, kar pomeni, da pripravljamo le na vodi kuhane jedi. Postimo se tudi preostale dni, ko ne uživamo hrane živalskega izvora,« za začetek razloži koprski pravoslavni duhovnik oziroma paroh Dejan Mandić.
Pove, da drugače od kristjanov njihovih domov in cerkva te dni ne krasijo jaslice, temveč vanje prinesejo slamo in badnjak, manjšo hrastovo posvečeno deblo, ki simbolizira trdnost Jezusovega nauka. Na badnji dan, to je na predvečer božiča, so se nato zbrali pri svečanih molitvah in obredih v cerkvi, včeraj na sam božič pa pri svečanem bogoslužju. Gospodinje so pripravile bogata kosila in na mize povečini postavile posvečeni kruh, odojka, pečenice in pečeno jagnje. Ker pravoslavni verniki uporabljajo julijanski koledar, so novo leto praznovali šele 14. januarja. »Pričakamo ga tako kot običajno mednarodno novo leto, razlika je le v koledarju,« pristavi koprski paroh.
Šeststo let tradicije
V obalno-kraški regiji se bogoslužij udeležuje okrog 2000 pravoslavnih družin. »Med njimi niso samo Srbi, temveč tudi ostali narodi, kot so Rusi, Grki, Bolgari, Makedonci, Slovenci,« pojasni Mandić in spomni, da je pravoslavna cerkev v Sloveniji prisotna že skoraj 600 let, vse odkar je žena celjskega grofa Ulrika II. Katarina Branković s seboj iz Srbije pripeljala duhovnike in menihe. Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2002 se je za pripadnike pravoslavne veroizpovedi izreklo okrog 45.000 državljanov Slovenije. Danes ocenjujejo, da je v Sloveniji okrog 50.000 vernikov pravoslavne cerkve.
Ob vprašanju, kako sprejetega se čuti v slovenskem okolju, Mandić nima zadreg. »Menim, da v Sloveniji ni rasnih, religijskih in kulturnih nestrpnosti in da je raven multikulturnosti zelo visoka. Seveda lahko doživimo tudi predsodke, predvsem od ljudi, ki ne poznajo nobene religije, a sami se vedno trudimo biti odprti in učiti, naj ljubimo vse bližnje kot samega sebe,« pravi. Sam je rojen Ljubljančan, vsa njegova družina živi v Sloveniji, tu so se mu rodili njegovi otroci. »Vedno jih učim, da če ne sprejmeš drugega, tudi sam ne moreš biti sprejet,« razloži.
Veseli ga, da so odnosi med pravoslavno in rimskokatoliško cerkvijo zelo dobri. Navsezadnje na Primorskem bogoslužje že skoraj 40 let opravljajo v majhni cerkvici svete Marte v središču Kopra, ki jim jo je v najem velikodušno odstopila rimskokatoliška cerkev.
Odpravil bi celibat
Ena večjih razlik med katoliško in pravoslavno cerkvijo je zagotovo celibat. Medtem ko med katoličani vse dosedanje pobude za njegovo odpravo še niso padle na plodna tla, je med pravoslavni duhovniki poroka celo obvezna.
»V pravoslavni cerkvi ne moremo postati duhovniki oziroma parohi, dokler se ne poročimo. Sam povsem podpiram idejo o odpravi celibata, kajti ne predstavljam si svojega dela brez svoje družine. Žena in otroci mi veliko pomenijo, stojijo mi ob strani in mi s takšnim načinom življenja dajejo dodatno vrednost. Seveda ni enostavno upravljati velike cerkvene skupnosti in poleg tega imeti še svoje zasebno življenje, ampak pravi smisel je zame vsekakor družina,« je odkrit.
Spletke okrog nove cerkve
Paroh Dejan Mandić trenutno v Kopru bije bitko za nov cerkveni hram, prvo novo pravoslavno cerkev v Sloveniji po več kot 83 letih. Majhna najeta cerkvica sredi Kopra postaja premajhna. Za časa župana Borisa Popoviča so ob nakupovalnem središču Planet Koper že dobili zemljišče zanjo in ga lani spomladi tudi posvetili. Novi koprski župan Aleš Bržan pa jim je naposled predlagal drugo lokacijo. Za gradnjo cerkve jim je ponudil še enkrat večje zemljišče v Olmu ob nekdanji tovarni Tomos. Razlog: ob že posvečenem zemljišču naj bi čez desetletja zrasla nova vpadnica v mesto. Srbske pravoslavne skupnosti ni prepričal.
»Zelo mi je žal, da je v Mestni občini Koper do tega sploh prišlo in da se je na tak način degradiral ugled tako lepe občine, kajti tako mešanje v katero koli religijo, sploh če je ne poznate, je po mojem mnenju politični samomor,« meni Mandić, ki vztraja pri prvotni lokaciji. »Ta lokacija je edina možna ne le zato, ker je že posvečena, ampak tudi zato, ker je bila kupljena z namenom gradnje in nikakor ne nepremičninskih manipulacij ali zamenjav,« pravi in spomni, da so občinski svetniki že potrdili spremembo namembnosti v zemljišče za sakralni objekt.
»Takoj ko je oblast prevzel župan Bržan, se je vse ustavilo. Najprej se je porodila ideja, da bi skupaj z ostalimi religijami gradili nekakšno enotno zgradbo cerkve, džamije in templja. Ko je ideja propadla, so na plan prišle ideje z gradnjo vpadnice,« razloži.
Zemljišče v Olmu sredi stanovanjske soseske se mu ne zdi primerno za cerkev. »Prepričan sem, da večina ljudi ne bi bila vesela gneče ob porokah, krstih in pogrebih tik ob svojem domu. V tem naselju živi veliko prebivalcev in bi jih zmotili tudi zvonovi,« razmišlja in še naprej niza argumente v prid dosedanji lokaciji, ki je poleg avtobusne in železniške postaje, ima rešen problem s parkirišči in dostopnostjo…
Občina se na uradno pojasnilo Srbske pravoslavne cerkve, da lokacije ne želi menjati, še ni odzvala. Pravoslavni verniki pa te dni molijo k bogu, naj županu Bržanu podeli razum, da bi že na prvi občinski seji letos svetnikom predlagal sprejetje občinskega prostorskega načrta – ključa do skorajšnjega začetka gradnje nove cerkve.
