Če bo po kakšnem srečnem naključju naša civilizacija trajala dlje, kot kaže zdaj, bo z angleščino najbrž podobno, kot je bilo nekoč z latinščino, ki je bila še dolgo potem, ko je propadel rimski imperij, sporazumevalni in uradni jezik na področju množice različnih evropskih jezikovnih skupnosti. Ker angleščina povezuje ljudi različnih kultur, ni nič čudnega ali slabega v tem, da so naše glave in prostor polni angleških citatov. Od Green Dragonsov prek imen mnogih domačih glasbenih skupin in gostinskih lokalov, besedil grafitov in transparentov na protestih pa vse do »državotvornega« gesla »I feel Slovenia« smo obdani z dokazi, kako radi smo del širnega, na videz brezmejnega sveta. Zaradi vseprisotnosti angleščine je slovenščina postala enakopravnejša sosednjim jezikom, saj se nam v Trstu ali na avstrijskem Koroškem z ljudmi, ki ne razumejo slovenščine, ni več treba truditi z italijanščino in nemščino, ampak se lahko sporazumemo z vsem enako tujo angleščino. Boj proti angleščini se mi zato zdi po eni strani nemogoč, po drugi pa nesmiseln. Predvsem pa so socialna stiska vse večjega števila sodržavljanov, podnebna katastrofa, naše sodelovanje v imperialnih vojnah ter nehuman odnos do žrtev teh vojn za moj okus problemi, ki so bistveno hujši od jezikovnih. Za katere smo si ne nazadnje krivi sami.
Ker proizvedemo premalo kvalitetne popularne kulture v svojem jeziku, smo manj ponosni na njega in rajši preidemo na tujega. In smo zato manj samozavestni tudi naci...
