Čeprav gre za tako različna albuma, imata veliko skupnega, v prvi vrsti pa sta odziv na mojo dolgoletno diskografsko tišino. Od neuradnega razpada skupine Anastasia v začetku novega tisočletja sem se posvetil izključno skladanju glasbe za gledališče. S tem sem poskrbel za svojo eksistenco in hkrati obstal na glasbeni sceni. Prvotni načrt je bil, da realiziram album s povsem enakimi pesmimi v akustičnih in električnih aranžmajih, vendar sem kmalu spoznal, da se produkcijsko ne bo izšlo. Načrt sem zato razdelil na dva samostojna albuma – s tem da se štiri skladbe ponovijo.
Če ta albuma pretehtamo po vsebinski plati, bi lahko celo rekli, da se je v vas znova prebudil nekdanji punkerski duh, ki sta ga prakticirali v prvih dveh skupinah, Afektiven naboj in Saraceni.Nikoli se nisem mogel znebiti občutka, da sem osemdesetim ostal nekaj dolžan. Takrat sem namreč začel nekaj, kar je imelo veliko potenciala, ki pa ga nisem dovolj raziskal in razvil, četudi moram v isti sapi poudariti, da sem globoko v sebi prepričan, da že vsa ta leta skladam enako glasbo in da poskušam zgolj izpopolniti tisto pesem, ki sem jo začel oblikovati že v srednji šoli, a mi je nikoli ni uspelo končati. Žanri se spreminjajo in jaz jim ne pripadam. Uporabljam jih kot orodja, saj je moj avtorski podpis nekaj nadžanrskega, nekaj, kar lahko izplava enkrat v tej, drugič v drugi zvrsti. Tega sem se naučil v gledališču od režiserjev in predvsem igralcev – ne glede na žanr vsaki vlogi vtisnejo svoj avtorski pečat.
Vaš pečat je bil najprej zelo opazen znotraj temnega novega vala – resda je folklora sredi osemdesetih let vedno bolj plemenitila rockovske obrazce, vendar sta skupini Padot na Vizantija in Mizar to počeli drugače. Postali sta skorajda že sinonim za staroslovansko, zlasti makedonsko kulturno dediščino…Gre izključno za stvar okusa. Okusa namreč ni mogoče podedovati, na primer od staršev, temveč ga je mogoče le graditi in nadgrajevati. Nekdo je nekoč rekel, da se o okusih ne razpravlja, in večina je to floskulo sprejela – kot nekakšno miroljubno krilatico v oblikovanju lažnega kulturnega spokoja in politično korektnega nagovora. Nikoli nisem bil privrženec vsega, kar ponujata folklora in tradicija, tudi znotraj njiju je ogromna količina smeti in površnosti. Med dolgoletnim raziskovanjem makedonske kulturne dediščine ter v pogovorih s folkloristi in etnomuzikologi sem spoznal, da je v njej veliko »pretihotapljenih« stvari, lažne ali pokradene umetnosti. Raznovrstnost pri rabi tradicije, tudi ko je šlo za duhovnost in folkloro v glasbi zasedb Mizar in Anastasia, izhaja predvsem iz mojega odnosa do te tematike na podlagi dolgoletnega oblikovanja okusa.
Anastasia je pustila ogromno sled v popularni glasbi, vendar se zdi, da se ob omembi te skupine fokus takoj preslika na film Pred dežjem. Vas to moti?Ne, kajti nekatere stvari se morajo človeku v življenju enostavno zgoditi. Pred sodelovanjem pri tem filmu režiserja Milča Mančevskega nisem poznal. In po pravici povedano mi še danes ni jasno, zakaj so prav nas povabili k sodelovanju. Do tistega trenutka smo izdali samo en EP in nismo bili kaj posebno popularni ali prepoznavni. Veliko bolj zveneča imena so se omenjala pri tem filmu, vendar so na koncu izbrali ravno nas.
Glasbi za omenjeni film je uspelo nekaj neverjetnega: zaživela je samostojno življenje, mimo samega filma, kar uspe le največjim. Kaj vam je uspeh prinesel in kaj odnesel?Prinesel nam je precejšnjo priljubljenost in veliko koncertov po Evropi, odnesel pa vrsto prijateljev ter naivne sanje o glasbeni industriji, ki bi temeljila na spontanosti, korektnosti in človečnosti. Po tej izkušnji deset let nisem hotel izdati albuma. No, ljubezen do glasbe je bila na koncu večja od razočaranja.
Pred tremi leti je v vinilnem formatu končno izšel album vaše nekdanje skupine Padot na Vizantija Početok i kraj, na katerem so edina dva studijska posnetka zasedbe in posnetek koncerta. Kako ste občutili ta izid?Povsem hladno. Najbolj žalostno je, da je album izšel s tridesetletno zamudo. Padot na Vizantija je za nekatere morda res že kar nekakšen mit, toda zame je le davna preteklost.
