Meni torej, da je pri nas zelo veliko lačnih. Za to naj bi bil glavni vzrok novi sistem družbene ureditve, ki nam ga je nekdo vsilil. Kot je obče znano, je v državah z demokratično ureditvijo dovolj hrane, v nedemokratičnih režimih pa je pomanjkanje hrane, pogosto katastrofalnih razsežnosti. V samostojni Sloveniji je dovolj hrane. Res pa je, da je bilo takoj po drugi svetovni vojni, ko je v državi zavladala enopartijska oblast, veliko pomanjkanje hrane, večje kot med vojno. Zato je tedaj Tito zaprosil za pomoč tudi ZDA in jim prikril obstoj političnih zaporov. ZDA so FLRJ dale zelo veliko pomoč v hrani in drugo pomoč. Sam se dobro spominjam te pomoči v hrani, ki smo jo dobili v šoli.
Ne razumeva, od kod mu trditev, da nismo glasovali za novo družbeno ureditev, da so jo nam vsilili. To slišiva prvič. Sva ravno nasprotnega mnenja. Trditi, da so nam vsilili ureditev, ni pošteno do vseh, ki smo tedaj na volitvah in plebiscitu glasovali za spremembe. G. Centa se v nadaljevanju pisma oddaljuje od problema, ki sva ga midva aktualizirala, in nama priporoča branje, kar je podcenjevanje. Zato tega dela ne komentirava. Pismo sva napisala, ker meniva, da je sporočilo nacionalne TV in ge. Ogulin, da je RS država lačnih revežev in lačnih otrok, nepopolno, lahko zavajajoče. Manjkajo konkretne informacije, kje so lačni odrasli in otroci. Iz izjave ge. Ogulin oziroma iz prikazanih primerov lačnih ni jasno, ali so centri za socialno delo zaznali te lačne in jih že obravnavajo ali še ne.
Pomanjkanja hrane pri nas ni, zato to ne more biti vzrok za lačne odrasle in lačne otroke. Samo za to gre. Pa še to: kot nekdanji pedagoški delavki mi moji kolegi, pedagoški delavci, zagotavljajo, da na našem koncu ni lačnih otrok. O problemu lačnih bi morali največ vedeti izvoljeni politiki, poslanci. Čas je, da tudi oni o tem javno spregovorijo.
Marija in Franc Mihič, Ribnica