Prvi primeri tihega diska, ko udeleženci dogodka glasbe ne poslušajo na zvočnikih, temveč vsak zase s slušalkami, so se pojavili v 90. letih prejšnjega stoletja. Koncept je bil priljubljen predvsem med ekološko ozaveščenimi žurerji, ki so sicer prisegali na rajanje na prostem, a niso želeli strašiti živali z zvočnim onesnaževanjem. Sprva so vsi poslušali enako glasbo, z napredkom tehnologije pa je tihi disko ponujal tudi možnost, da vsak udeleženec posluša svojo. S tem so se tihe disko zabave začele oddaljevati od ekološko odgovorne dionizične zlitosti posameznika v enotnost množice in vse bolj ponujale individualistično zabavo v varni anonimnosti, ki jo ponuja gneča na plesišču. Z možnim izgovorom, da naš nerodni ples ni posledica pomanjkanja občutka za ritem, temveč drugačne glasbe v naših ušesih.
Tihi disko je medtem prerasel diskoteke in gozdne zabave, saj ga danes živimo skoraj vsak trenutek gibanja na prostem, ko s slušalkami poslušamo glasbo. Če je za Shakespeara ves svet oder, je za sodobnega človeka ves svet diskoteka in vsi mi zgolj plesalci. Ima pa tihi disko tudi svoje težave. Te niso zgolj družbene oziroma asocialne narave. Že povsem tehnično oziroma izkustveno je tihi disko omejen, saj udeleženec ne doživlja enako intenzivnih vibracij, ki se ob udarjanju valov zvoka iz velikih in močnih zvočnikov na običajnih glasbenih dogodkih širijo po vsem telesu. Vendar tehnologija lahko reši tudi ta problem. Korak k izpiljeni individualni in od preostalega sveta izolirani izkušnji predstavljajo posebni športni copati ep 01, ki jih je izdelalo ameriško podjetje Drop labs.
Športni copati ep 01 se namreč s pomočjo bluetootha povežejo z uporabnikovim mobilnikom in nato vibrirajo v ritmu glasbe, ki se predvaja na napravi. Gre torej za čevlje, ki uporabniku ponujajo možnost, da glasbo čuti v stopalih. Ob tem so vibracije usklajene tudi z intenzivnostjo in celo smerjo, iz katere prihaja zvok. Če prihaja iz desne slušalke, vibrira desni čevelj in obrnjeno. Prav ta zmožnost naj bi nagovarjala še en del prebivalstva, ki morda ni najbolj nagnjen k poplesavanju. Usmerjenost vibracij naj bi bila namreč zanimiva tudi za profesionalne igričarje in jim omogočala še bolj popolno vživljanje v videoigre. Tej ideji je zelo naklonjena izvršna direktorica podjetja Susan Paley, ki je bila nekoč izvršna direktorica podjetja, ki izdeluje slušalke beats by Dre. Da bi bila izkušnja še toliko boljša, pa je v ta namen mogoče čevlje tudi žično povezati z virom zvoka iz iger, da bi kar se da zmanjšali zamujanje.
Eden od svetovalcev podjetja, profesionalni gluhi plesalec Antoine Hunter, pa vidi še eno priložnost. Doslej je moral glasbo za ples predvajati izredno glasno, da je vibracije čutil s telesom in si nato s pomočjo štetja zapomnil pravilne gibe. Z vibrirajočimi čevlji se mu je ponudila druga možnost, ki je bistveno manj moteča za okolje. Prepričan je, da čevlji ponujajo povsem novo možnost za izkušnjo glasbe, tako za gluhe kot vse druge.
Ker čevlji vibrirajo, zabava z njimi ne more trajati v nedogled. Baterija se bo izpraznila po šestih urah vibriranja, lahko pa čevlje seveda nosimo tudi s prazno baterijo. Nekoliko večji problem pa predstavlja njihova cena. Ta se giblje okoli 500 dolarjev. To mora biti veliko muzike.
