V zadnjih dneh v Tripolisu prvič po več tednih ni bilo slišati obstreljevanja med enotami mednarodno priznane vlade Fajeza Al Saradža in pučističnimi silami »maršala« Kalife Haftarja. Sprti strani sta pristali na premirje na pritisk Turkov, ki so zaveznik Saradža, in Rusov, ki so zaveznik Haftarja. Nekaj kršitev premirja je sicer bilo, a strani naj bi zdaj storili korak naprej k utišanju orožja in v Moskvi tudi formalno podpisali dogovor o premirju. To so pričakovali že danes, vendar se je končalo s polovičnim uspehom.
Saradž in Haftar sta oba v Moskvi, vendar se nista srečala. Pod pokroviteljstvom Rusije in Turčije so potekala posredna pogajanja med sprtima stranema o podpisu premirja, ki bi omogočil oživitev političnega reševanja libijske krize, na kar upajo predvsem v Saradževem taboru. Na pogajanjih sta sodelovala tudi turški zunanji in obrambni minister, seveda kot Saradževa zaveznika.
Premirje bi bilo velik diplomatski uspeh za ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki bi po Siriji rad postal razsodnik še za Libijo, kjer pa poskuša Turčija odločneje poseči kot v Siriji. Vendar je po sedmih urah pogajanj pod pokroviteljstvom ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova dogovor podpisal samo Saradž. »Določen napredek je bil dosežen,« je na novinarski konferenci dejal Lavrov. Haftar pa je sinoči zahteval »dodaten čas do torka zjutraj«, da premisli o zavezujočem premirju, ki bi končalo njegovo devet mesecev trajajočo ofenzivo na Tripolis.
Velik turški interes
Še prejšnji teden je Haftar, ki ga poleg Rusije podpirajo Savdska Arabija, Egipt in Združeni arabski emirati, grozil z zavzetjem Tripolisa. To je utemeljeval s trditvijo, da je mogoče državo vzpostaviti samo z uničenjem »terorističnih skupin«. Meril je na to, da je v Saradževem taboru tudi več islamističnih milic. Haftar je ofenzivo začel aprila lani in ima pod seboj že večino libijskega ozemlja. Če bi se polastil še prestolnice, bi postal gospodar celotne države.
Odločilno za sedanje premirje je bilo srečanje turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana in Putina v Carigradu 8. januarja. Nekaj dni pred tem je Erdogan sporočil, da je začel pošiljati turške enote v Libijo z namenom, da ustavijo Haftarjevo ofenzivo na Tripolis. Turčija ima velike interese v Libiji, ki je bila do leta 1911 del osmanskega imperija. Rada bi obnovila svoje desetletne, 15 milijard evrov vredne projekte v gradbeništvu, ki so bili po Gadafijevem padcu ustavljeni. Turki bi jih lahko nadaljevali, če bo vladal Saradž. V tem primeru se bi tudi odprla možnost za turško urjenje libijske vojske in sploh za turško pomoč pri gradnji libijske države. V primeru Haftarjeve zmage pa ne bo nič iz tega, poleg tega bi Turčija v tem primeru postala precej nemočna v svojih prizadevanjih za plin v Sredozemskem morju.
Boleče za oba
Erdogan in Putin se hočeta očitno skupaj zoperstaviti Zahodu in postaviti na stranski tir evropske diplomate, ki so bili v Libiji neuspešni. Če je francoski predsednik Emmanuel Macron te dni pozival sprti strani k trajnemu premirju, je zdaj jasno, da se libijski konflikt rešuje v Moskvi in ne v Parizu, kjer so francoski diplomati zelo nespretno stavili na pučista Haftarja. Njega in Saradža je Putinu in Erdoganu uspelo prisiliti, da se pogovorita o kompromisu, ki je boleč za oba. Haftar je moral ustaviti ofenzivo, toda že kmalu se bi lahko naselil v Tripolisu. Saradž bo moral to sprejeti, zaradi česar bi v njegovem že tako neenotnem taboru lahko prišlo do razkola, kar bi lahko Haftar, ki na svojem ozemlju vlada še bolj diktatorsko kot Gadafi, izkoristil za osvojitev oblasti v Libiji. Saradž pa je pri Putinu dosegel, da se bodo iz Libije umaknili najeti vojaki ruskega paravojaškega podjetja Wagner, ki jih je okoli tisoč in ki so od novembra Saradževim silam zadali velike izgube.
