Vzemimo zadnja filma Kena Loacha, torej Jaz, Daniel Blake (2017) in Medtem ko vas ni bilo (2019). V prvem protagonist zaradi zdravstvenih težav ne more več delati in postane prosilec za socialno podporo, v drugem pa bi Rick še kako rad delal, da bi svojo družino spravil iz dolgov in podnajemniškega stanovanja. Oba glavna lika končata kot človeški razvalini, toda to ni tisto, kar je obema filmoma skupno ali kar je »tipično loachevsko«. V prvem filmu je še nekaj humorja, ker se neposredna zveza med kalvarijo likov in »popolnostjo« sistema socialne pomoči, ki deluje toliko bolje, kolikor manj upravičencev do socialne podpore ali kolikor več človeških »ničel« proizvede, zdi tako absurdna. V drugem ni več nobenega humorja, ker je preobrazba »samostojnega podjetnika«, espeja, v popolnega sužnja neoliberalne firme samo še golo in grobo dejstvo. Kaj bi bilo torej »tipično loachevsko«? Loachevi filmi, ki delujejo najbolj pretresljivo ali celo mejijo na »socialno grozljivko«, so tisti, ki kažejo, kako institucije, od družinske do družbenih, zmeljejo posameznike, posebno deprivilegirane, marginalizirane in proletarizirane.
Janice v enem Loachevih zgodnejših filmov Družinsko življenje (Family Life, 1971) je samo najstnica, ki zanosi, to pa je v očeh njene opresivne in zatiralsko konservativne družine (čeprav najbrž le ene izmed mnogih, ki živijo v seriji enakih hiš, kjer se reproducira pobožni konformizem) nekaj tako nezaslišanega, da jo spravi v stanje, v katerem je po materini presoji zrela za psihiatrično ustanovo. Tam pa ni kakšnega privrženca Laingove antipsihiatrije, ki bi ji svetoval, naj zapusti svojo družino (ta je resnično leglo patologije), ampak možje v belem, ki se Janice lotijo z elektrošoki. Toda ta Loachev film je bil »preveč šokanten«, predvsem pa ni bilo v njem nobenega znanega igralca (še huje, nekaj je bilo celo nepoklicnih), da bi lahko dobil oskarja, kakor ga je štiri leta pozneje Formanov Let nad kukavičjim gnezdom z Jackom Nicholsonom, ki je bil v vlogi »neprilagojenca« deležen enake terapije kot Janice.
Angažiranost z rezultatom
Danes 84-letni Ken Loach ima za sabo več kot polstoletno kariero, v kateri je pridelal skoraj 50 filmov, če k petindvajsetim kinematografskim prištejemo še televizijske dokumentarce in drame. S temi je tudi začel, a tako, da je v sodelovanju s producentom Tonyjem Garnettom in piscem družbeno in politično kritičnih del Jimom Allenom, ki je postal njegov scenarist, revolucioniral britansko TV-dramo, tako stilistično (z godardovsko fragmentacijo pripovedi, s snemanjem na realnih lokacijah in z drugimi dokumentarističnimi »prijemi«) kot tematsko. To »tematsko« ni najboljši izraz, saj sta tako Loach kot Garnett, oba prepričana socialista, verjela, da lahko z družbeno angažiranimi dramami ne le spodbudita politične debate, marveč tudi vplivata na spremembe, če jih že ne moreta sprožiti.
V drami o treh mladih delavkah Up the Junction (1965) je vrhunec prizor, ki nazorno pokaže, kako se opravlja splav na črno, medtem ko off glas našteva statistiko splavov med najstnicami. A če ta drama vendarle še ni prispevala k legalizaciji splava, pa je Loachev naslednji film Cathy Come Home (1966) postal dejansko vpliven televizijski dogodek. V filmu gre za mlado družino, ki jo država deložira, tako da se znajde na cesti, toda prizor, ko socialna služba mlademu paru odvzame otroke, je na desetmilijonsko televizijsko občinstvo deloval tako pretresljivo, da je sledila najprej javna razprava, potem pa še ustanovitev zavetišča za brezdomne družine, ki deluje še danes.
»Stil brez stila«
Loachev prvi kinematografski film je bil Uboga krava (Poor Cow, 1967), z izjemnim ženskim, nekateri pravijo protofeminističnim likom, Joy, ki pa to postane skozi »trdo šolo« moškega maltretiranja; vendar je tudi Joy že skoraj neznosna s svojim nosom za tipe, ki so eden slabši od drugega. V tem filmu je Loach še uporabil nekaj modernističnih prijemov, zlasti brechtovsko potujitev, v naslednjem, Kes (1969 – naslov nima nobene zveze s kesanjem, prihaja od »kestrel«, kar je angleško ime za kragulja), o fantu, ki se pred problemi v družini in šoli zateka k treniranju kragulja, pa je opustil kamero iz roke in godardovske »jump cuts« (preskočne montažne reze) ter razvil enostaven vizualni in narativni stil, ki se ga drži še danes. Ta loachevski »stil brez stila«, kot ga imenujejo nekateri kritiki, je ravno način, kako neko realno narediti neznosno navzoče.
V sedemdesetih letih se je Loach vrnil na BBC in posnel Dneve upanja (Days of Hope, 1975), štiridelni filmski ep o britanskem delavskem gibanju od 1916 do splošne stavke leta 1926; marksistične debate v tem filmu so na angleški levici sprožile polemike, ali »lahko klasične pripovedne tehnike spodbudijo revolucionarno politično akcijo«. Toda ko je pozneje posnel Questions of Leadership (1983), dokumentarec o rudarski stavki, ki jo je Margaret Thatcher grobo zatrla, ga BBC ni hotel predvajati, ker da ni »uravnotežen« (Loach je bil res bolj na strani Scargilla, vodje stavke, kot korporacije British Steel in Thatcherjeve).
V letih thatcherizma je Loach težko prišel do filma, zato pa je v Skriti agendi (Hidden Agenda, 1990) vlado Thatcherjeve neposredno obtožil naročanja političnih umorov na Irskem. Za film Veter, ki stresa ječmen (The Wind that Shakes the Barley, 2006) o irski vstaji leta 1920 je prejel prvo zlato palmo v Cannesu (druga je sledila za Jaz, Daniel Blake), medtem ko so ga doma obtoževali, da podpira Irsko republikansko armado.
Proti izbrisu spomina
Na lanskih volitvah v Veliki Britaniji se je Loach zelo angažiral v podpori Corbynu in laburistom, a ni pomagalo niti to, da je že nekaj let prej posnel film Duh leta '45 (The Spirit of '45, 2013), kjer je evocirana zmaga laburistične stranke na volitvah leta 1945. Ta je bila ne le »veliko presenečenje«, saj je premagala Winstona Churchilla, ki je vodil Anglijo med vojno, marveč – kot je v svojem premierskem govoru povedal vodja laburistične stranke Clement Attlee – tudi »zgodovinska«, tako zato, ker so laburisti prvič v angleški zgodovini prišli na oblast, kakor zato, ker so prišli na oblast s socialističnim programom. Vendar je bila ta zmaga zgodovinska tudi v tem smislu, da od socialne države, ki jo je laburistična vlada v petih letih vzpostavila (z nacionalizacijo rudnikov in jeklarn, institucijo javnega zdravstva, gradnjo delavskih stanovanj…), potem ni ostalo veliko, še zlasti ne po letu 1979, ko je nastopila vlada Margaret Thatcher.
Prav v tem preskoku od leta 1945 k letu 1979 se tudi pokaže, za kaj gre v Loachevem obujanju »levega duha«: ne toliko za zgodovino kot za sedanjost, sedanjost neoliberalistične »paradigme«, ki je postala že tako opresivna, da briše tudi sam spomin na socialno državo; za zgodovino pa gre le toliko, kolikor se film z njo upira izbrisu tega spomina.
